Gledališki triptih Ljubezen v pismih, kot nakazuje že naslov celote – bolj eksplicitno pa to podajajo naslovi posameznih delov – uprizarja pisma treh vélikih umetniških imen, torej besedilni material, ki ga je mogoče označiti kot literarnega in ki omogoči globlji prodor v prostor intime, obenem pa odstira vez med umetnikom (njegovim doživljanjem, čustvenim svetom) in njegovim delom. V dveh primerih gre za literarni imeni: tuje, Jamesa Joycea, ki je pisal svoji ljubljeni Nori, in domače, Slavka Gruma, čigar ugledališčena pisma so prav tako naslovljena na usodno žensko njegovega življenja, Jožo. V tretjem primeru gre za ime z likovnega področja, Vincenta van Gogha, ki je imel, v nasprotju s prejšnjima, pomenljivo korespondenco z mlajšim bratom Théom.
Ugledališčenje pisem, kot so ga zasnovali igralci SMG, v vseh treh delih podaja pisanje (kot izraz erotične oziroma bratske ljubezni) s strani umetnikov (večinoma je ohranjen le ta del korespondenčne linije), oblikovno pa se udejanji na različne načine. Pisma Nori v izvedbi Damjane Černe obdržijo monološko formo piščevega sporočanja, ki jo mestoma še krepijo, ko denimo avtorja sporočila bolj kot v dialogu z naslovnico prikažejo v dialogu s samim seboj. Pisma Théu tovrsten dvogovor vzpostavljajo z deljenjem besedilnega toka, ki mu v (bralni) interpretaciji Ivana Peternelja in Roberta Prebila prisluhnemo ob spremljajočih projekcijah van Goghovih slik (kot likovnem prevodu umetnikove intime). Pisma Joži svojo zasnovo dveh bralcev izpeljejo drugače: Ivan Rupnik nastopi v vlogi Gruma, medtem ko ima Lucija Grm (po izhodiščnem zgledu spremne besede Lada Kralja k izdaji Grumovih pisem) vlogo povezovalne, komentatorske narave.
Trije samostojni deli Ljubezni v pismih tako ponudijo različne vstope v intimnosti, ki pa v svojih resničnostih – nad katerimi prav lahko nadvlada domišljija – vselej, naj se vanje še tako vztrajno prodira, ostajajo nedokončno ulovljive. Gledališko najbolj razplasteno delujejo Pisma Nori, ki v ženski interpretaciji moškega (sprva zaljubljeno intoniranega, nato vse bolj poltenega) pisanja vnašajo določeno distanco oziroma odziv na zapisano, notranjo dinamiko pa sicer gradijo tudi s prehajanjem med načini (govornega in gibalno stiliziranega) podajanja besedila.
Novi tridelni projekt SMG se tako poda na vabljivi predel področja intime (še posebej z vidika prestopa praga zasebnosti), ki pa ob prenosu v gledališki medij, v sicer (že zaradi uprizoritvenega materiala samega) nujno preprostih, a notranje večkrat le malo razdelanih izpeljavah ne ohrani svoje izvorne vznemirljivosti. Sama celota pa bi, namesto da išče pozornost pri gledalcih s tremi gledališkimi večeri zapored, nemara ravno pridobila, ko bi posamezne dele nekoliko zgostila ter v njihovem neposrednem sosledju obenem izpostavljala specifike različnih pisav in izražanj skozi tako osebno zvrst, kakršna je pismo.
