Včasih ne gre brez pesti v obraz

Via Negativa je mednarodni projekt odprtega tipa, ki deluje od leta 2002. Njen ustanovitelj in umetniški vodja je režiser Bojan Jablanovec, ki na gledališče gleda predvsem kot na sredstvo komunikacije in ne toliko estetizacije. Prvi projekt Vie Negative je bil istoimenski ciklus performansov na temo sedmih smrtnih grehov, ki je trajal prav toliko let – vsako leto so skozi performativne nastope sodelujočih obravnavali enega od njih. Leta 2009 so začeli z novim ciklusom Via Nova, v katerem so se posvetili raziskovanju položaja umetnika danes, aktualna serija Nerazrešljivo pa se loteva nerazrešljivih protislovij sodobne družbe. Prvima dvema, že izvedenima performansoma Sramota in Ups sledi predstava To je šele začetek, ki bo premierno prikazana jutri.

Projekt se loteva vprašanja sreče, to je naša osnovna iztočnica – ali smo srečni, da živimo v tem času, tem sistemu, v tem okolju? Imamo sploh izbiro? V tem okolju pač živimo in moramo z njim živeti. Živimo pod neprestanim pritiskom, da se moramo kot posamezniki boriti za svoje mesto v družbi in navsezadnje tudi za svoje poslanstvo – preprosto zato, da bi se osebno uresničili, polno zaživeli in bili srečni v tem, kar smo. Toda tu se pojavi problem konteksta: imamo sistem, ki ga imenujemo demokracija. Politika, politična teorija in refleksija nas prepričujejo, da je ravno ta tisti sistem, ki omogoča posamezniku, da se polno izrazi in zaživi; to naj bi bil sistem, v katerem ima posameznik vse možnosti odprte. Če pa pogledamo, kako v resnici živimo, je veliko vprašanje, ali to res drži.

V delu omenjenega besedila, kjer nagovarjamo predsednika države, se pojavljata dve parafrazi. »Vemo, da sreče človeku ne morejo dati niti država, niti sistem, niti politična stranka,« je citat Edvarda Kardelja iz leta 1974, ko se je spremenila socialistična ustava. Druga parafraza, »ne sprašujemo, kaj lahko država naredi za nas, sprašujemo, kaj mi lahko naredimo za državo«, pa izhaja iz govora Johna F. Kennedyja, ki ga je ta leta 1961 namenil Američanom. Hočemo povedati to, da država vedno nagovarja tistega, ki je vir njenega bogastva, ki je njeno meso. Kajti država pričakuje, da delamo zanjo ne glede na to, kakšen je sistem, fevdalen ali demokratičen. Mi smo meso sistema.

Da, premiera je z volitvami sovpadla povsem po naključju in ta kontekst poskušamo zdaj v polni meri izkoristiti.

Za projekte Vie Negative na splošno velja, da je njihov osnovni medij telo. To pa ne pomeni, da smo na odru tiho. Naši performerji, ki so povečini igralci, poskušajo uporabiti sebe in svoje telo v največji mogoči meri. Material, ki ga uporabljamo v predstavah, pa zmeraj ustvarimo kot skupina. To niso dramska besedila. Kar govorimo, smo napisali sami, ali pa gre za citate, ki se navezujejo na obravnavano temo. V estetskem smislu se naslanjamo na performans kot na scensko obliko, v kateri se ne sprenevedamo, da smo v kakšnem drugem času ali prostoru – performans je vedno tukaj in zdaj, v njem smo kot mi sami, ne igramo dramskih vlog. Seveda pa igralec zmeraj, ko stopi v prostor, poleg samega sebe predstavlja še nekaj več. To je šele začetek je zelo fizičen performans, a ni popolnoma brez besedila.

Delo poteka zelo počasi. Via Negativa si vselej vzame čas, da nastane projekt – predvsem zato, ker mora ves material priti od izvajalcev samih. Jaz, kot režiser, ne režiram v klasičnem smislu te besede, temveč vodim proces dela, skrbim za fokus in za to, da se držimo zastavljene teme. V neki točki se tudi odločim, kateri material se mi zdi najbolj produktiven za perfomans.

Mislim, da. To ne bi bilo nič nenavadnega. Take predstave so se dogajale in se še bodo, tudi v institucijah. V zlati dobi slovenskega političnega gledališča, v 70. in 80. letih, je bilo veliko predstav, ki so neposredno nagovarjale politični sistem s precej grobim jezikom – na primer tiste v režiji Jovanovića, Ristića in tudi Pipana. A ta forma se je izpraznila in danes sploh ne bi funkcionirala. Gledališče mora zmeraj nagovarjati gledalce z jezikom, ki je usklajen s časom, v katerem živimo. Ta jezik, jezik predstave, je treba odkrivati vedno znova. Zdaj živimo v dobi interneta: zelo hitro gledamo, zelo površno razmišljamo, zato je treba delati drugače.

Da. Via Negativa je bila nekaj časa zelo glasna s svojimi izjavami, a se tega gledalci hitro naveličajo. Občinstvo je postalo zahtevno. Hitro reagira v smislu »oh, to smo že videli«, pa čeprav gleda nekaj novega. Njegova potrpežljivost je zelo zmanjšana, mnenje si ustvari hitro in površno. Če hočeš pridobiti gledalčevo zaupanje in pozornost, se je treba strašno namučiti. In to je neskončen proces, saj so gledalci zmeraj hitrejši od nas; tisti, ki si tega ne upa priznati, ima težave. Zato zmeraj razmišljamo, ali smo lahko še hitrejši od gledalca? Le takrat se namreč ta začne zabavati.

No, tudi s tem se je treba sprijazniti. Ta vprašanja se neprestano ponavljajo. Ključno vprašanje, ki se zmeraj pojavlja in se tudi mora, pa je, zakaj to sploh delamo. Na to se nikakor ne sme pozabiti. Znotraj tega pa so še vprašanja o konfliktih, ki jih ima posameznik s sabo ali družbo – na primer, kaj je sreča, kaj je svoboda, kdo sem jaz.

Če pride do odgovorov, je to že strašno sumljivo. Mislim, da so to vprašanja, ki so neodgovorljiva, ki pa jih je treba nujno ves čas zastavljati. To je v resnici naše delo in poslanstvo umetnosti sploh. Moja naloga je, da si nenehno postavljam vprašanja o smislu življenja. Odgovora ni, je pa nujno, da na to vprašanje poskušaš odgovarjati. Zmeraj na novo. Vsaka predstava je neki odgovor. Toda če kot režiser verjameš v odgovor in misliš, da si zdaj povedal vse, kar lahko, potem nisi do konca razmislil o tem, kar počneš.