Varuhinja tradicije z željo po novem

Irene Mislej se je slovenskim staršem rodila v Argentini, kjer je tudi doštudirala, in sicer najprej novinarstvo, zatem pa še umetnostno zgodovino. Z delom izseljenskega umetnika Vena Pilona se je seznanila že v Buenos Airesu, ko jo je mama kot študentko umetnostne zgodovine nekoč opozorila na intervju z njim v reviji Rodna gruda ter ji pojasnila, da je njihov daljni sorodnik. »Pilon je bil duhovita osebnost in zato zame že tedaj strašansko atraktiven, takoj pa mi je postalo izjemno všeč tudi njegovo slikarstvo,« se spominja.

Mislejeva se je nato v Slovenijo preselila konec sedemdesetih let, čeprav ji je bilo v Buenos Airesu že ponujeno mesto asistentke, a so tedaj v Latinski Ameriki divjali krvavi politični obračuni. Na čelo Pilonove galerije, ki danes hrani 852 del tega osrednjega predstavnika slovenskega ekspresionizma, je stopila leta 1996. Galerijo je v tem času popeljala do dveh pomembnih nazivov, statusa samostojnega javnega zavoda ter statusa pooblaščenega muzeja, s čimer je v družbi 36 občinskih muzejev najmanjša s pooblastilom za opravljanje državne javne službe. Vseskozi pa je Mislejeva skrbno raziskovala Pilonov opus ter precej povečala stalno galerijsko zbirko, ne le z deli tega umetnika, temveč še drugih, tudi izseljenskih in zamejskih ustvarjalcev.

Ko sem se tu zaposlila, galerija ni bila samostojna, temveč je bila organizacijska enota v Zavodu za kulturo, izobraževanje in šport Ajdovščina, kar je vključevalo knjižnico, kinodvorano, ljudsko univerzo in tako dalje. Ta zavod je imel skupno direktorico, v Pilonovi galeriji pa sva bila tedaj zaposlena le dva, jaz in hišnik. Torej sem bila povsem sama za strokovno in administrativno delo, kar pomeni, da sem hodila na pošto, pisala dopise in, če je bilo treba, rezala kruh za pogostitve, medtem ko imamo danes zaposleni kar dve kustosinji za nedoločen čas. Ko sem leta 1996 zavzela mesto vodje galerije, ni bilo tu niti računalnika, temveč sem nato več kot dve leti delala na zasebnem aparatu. Je pa bila kljub temu Pilonova galerija kmalu zatem ena prvih v Sloveniji, ki je imela svojo spletno stran. Prvo pomoč v administraciji sem dobila leta 2002, istega leta pa smo postali tudi samostojni javni zavod, čeprav je bilo občino težko prepričati, saj smo za las lovili pogoje. Vendar je bila to priložnost, da rastemo, saj smo s tem statusom pridobili možnost, da kandidiramo za različna sredstva. Zrasli smo vse do te mere, da smo pridobili tudi status pooblaščenega muzeja in tako opravljamo državno javno službo.

Istega leta, ko je Pilonova galerija pridobila status samostojnega zavoda, smo skupaj z Moderno galerijo pripravili Pilonovo retrospektivo. To je bila po eni strani seveda velika čast, saj je pomenilo, da nas je takšna eminentna ustanova opazila, po drugi strani pa zame osebno veliko garanje. Moderna galerija je nacionalna ustanova utečenih manir, jaz pa sem bila na tej strani za vse sama. Še posebej naporno je bilo oblikovanje kataloga, saj sva si s kolegico Bredo Ilich Klančnik zastavili zbrati podatke o celotnem Pilonovem opusu, kar nama je v slikarstvu, grafiki in fotografiji tudi uspelo, ne pa pri risbi, saj je te preveč. Ta razstava je dokončno postavila Pilona v ne le slovensko, ampak tudi evropsko zgodovino. Po tem je bilo lažje objavljati in načrtovati razstave, večkrat smo bili povabljeni tudi k čezmejnemu sodelovanju. Videti pa je, da je katalog ob razstavi, v katerem so bile objavljene tudi fotografije del, za katera ne vemo, kje so, vzbudil fantazijo pri ponarejevalcih. Smo pa kljub temu tudi v zadnjih letih Pilonovo zbirko dopolnili z nekaj originali. Obenem smo razvijali zbirko Pilonovih sodobnikov, sama pa sem nadaljevala tudi delo iz časa, ko še nisem bila v galeriji, torej z izseljenskimi umetniki. V velik dosežek si štejem, da sem k nam pripeljala dela Lojzeta Spazzapana, ki nam jih je podarila njegova hči, kajti pred tem so bila njegova dela slovenski javnosti večinoma neznana. Zbirka se je vseskozi širila, a kaj, ko se ni širil depo.

Sosednja stavba, v pritličju katere je bil depo, je bila predmet denacionalizacije, zato je bilo treba vse tamkaj shranjene umetnine stisniti na podstreho stavbe, v kateri je galerija. Že več kot 20 let imamo neugledni, prehodni depo. Tako so najbolj varne obešene slike, čeprav smo ob mojem prihodu imeli tudi že težave s streho, ki je puščala tam, kjer visijo najboljše slike. Ustanovitelj, torej občina, pa se je takrat s pomočjo odzval šele po opozorilih v medijih. Prav tako tudi zdaj odgovornost sloni na občini, da v že odkupljeni sosednji hiši uredi depo. Stalna zbirka se namreč brez depoja ne more širiti, težave so tudi, ker je knjižnica vse bolj obsežna, da ne govorimo o pomanjkanju delavnice ali fototeke. Za zdaj se lahko razvija le vse tisto, kar je virtualno, kot denimo pedagoški program. Ne bi sicer rekla, da galerija programsko stagnira, saj si lahko privošči tudi projekte, kot je Borčičeva razstava, ampak se zagotovo ne razvija v tempu, v kakršnem bi se morala.

V Ajdovščini šepa predvsem skrb za kulturno dediščino, ampak ne na strani posameznikov, temveč na strani oblasti. Med turizmom in kulturo sploh ni povezave in vsekakor manjka vizija razvoja tega področja. V Ajdovščini je včasih kultura precej cvetela, medtem ko se v zadnjih nekaj letih pomembnežem zdi, da so edina kultura, ki kaj šteje, veselice najnižjega ranga, ki s se boj prinašajo pijančevanje in vandalizem. Ampak to je le populizem, saj ni mogoče reči, da v Ajdovščini ni ljudi, ki jih ne bi zanimalo resno gledališče ali opera. Tukaj ima zelo veliko ljudi rado Pilonovo galerijo in jo tudi redno obiskujejo, čeprav se je obisk, tako kot v večini slovenskih muzejev in galerij, v zadnjih letih zmanjšal. A smo se v zadnjem času bolj intenzivno povezali s šolami, predvsem pa imamo vseskozi izvrsten odnos z Univerzo za tretje življenjsko obdobje. Starejši so naša najbolj zvesta publika. Skušamo pa vzgajati vse generacije. Starejše gospe sem navadila, da se ne bojijo ničesar več, niti videov ali inštalacij sodobne umetnosti.

Ne, temveč je premalo dobro upravljanih galerij. Naša prva skrb je pač Pilon, nato Pilonovi sodobniki in šele za tem začasne razstave, kar pomeni, da ne moremo ustvarjati razstavnega programa z enako dinamiko kot galerije, ki nimajo stalnih postavitev. Zaradi vse manjših sredstev se je število razstav tudi nekoliko zmanjšalo. Poleg tega je treba paziti, da se ob Pilonovi zbirki predstavi dovolj kakovosten program. Nekateri menijo, da bi se moralo tu razstavljati le lokalne umetnike, a ti ne vedo, kaj govorijo. Za vzgojo naše publike je seveda treba povabiti tudi umetnike od drugod. Ko je tu razstava Bogdana Borčiča, je s tem nekaj narejeno tudi za lokalne umetnike, saj se jim pokaže zrcalo. Poleg tega pa, glede na to, da imamo v Ajdovščini le dva ali tri profesionalne umetnike, ki ne ustvarjajo le ob nedeljah, je nemogoče pričakovati, da bi Pilonova galerija lahko vsak mesec gostila razstavo drugega lokalnega umetnika. Število domačih umetnikov, ki so razstavljali v mojem času, se je sicer precej povečalo, čeprav sem se v korist umetnikov vedno držala strogih meril. Umetnost ni dekoracija, umetnost je resna zadeva. A ko gre za lokalnega ustvarjalca, je galerist skoraj vedno pod velikim pritiskom, saj umetnika tu obkrožajo sorodniki, prijatelji, znanci, ki pogosto lobirajo. Čeprav cilj umetnikov nikakor ne bi smel biti, da razstavljajo le na »lastnem borjaču«.

Po eni strani sem bila varuhinja tradicije, saj sem skrbela za Pilona, za integriteto te hiše, ki jo je arhitekturno zasnoval moj življenjski sopotnik, pokojni Svetozar Križaj. Po drugi strani pa sem imela vedno željo po novem. Mislim, da je v takšni hiši treba imeti občutek za preteklost in odprtost za prihodnost. Sama sem to uresničila na svoj način. Sem se pa vselej zavedala tudi, kje se delajo napake, a te so povečini nastajale zaradi premalo časa ter pomanjkanja denarja in kadra. Vesela pa sem, da mi je vsako razstavo uspelo pospremiti s katalogom ali vsaj zloženko, kajti razstava gre mimo, katalog pa ostane in je dragocen predvsem za samega umetnika.