Antiboy je pretresljivo, a nikoli sentimentalno besedilo, v katerem Hoogenkamp z dnevniško iskrenostjo popisuje lastno izkušnjo tranzicije, odločitve za vmesno spolno identiteto in iskanje jezika, ki bi lahko ujel telo v preobrazbi. Gre za knjigo o izgubi, žalovanju in ljubezni – pa tudi o tem, kaj pomeni vzeti usodo v svoje roke in živeti svobodno. Roman je izšel pri založbi Škuc v prevodu Mateje Seliškar Kenda.
Antiboy je vaša prva knjiga, prevedena v slovenščino. Z njo se prvič predstavljate slovenskemu bralstvu. Kako se je začela vaša pisateljska pot – in kaj vas je vodilo, da ste pri pisanju vztrajali?
Ko sem bil star približno pet let, sem začel pisati dnevnike in si s tem ustvaril prostor, v katerem sem bil lahko jezen. Knjiga oziroma roman pa je zame nekaj najvišjega. Lahko jo nosiš s seboj, lahko ti spremeni življenje – in te preobrazi. Antiboy je moja druga knjiga. Prva je bila roman o odraščanju, v katerem sem pisal o razrednem položaju in življenju na vasi. Fikcionaliziral sem ga, a za nekatere v moji vasi ne dovolj. Z vsakim novim besedilom se mi zdi, da moje pisanje vedno bolj postaja iskanje jezika.
Dejali ste, da ste kot otrok pisali dnevnik. Prav to se močno izraža tudi v noveli Antiboy, saj se zdi, da gre za kratke dnevniške izseke nekega življenja. Čemu tak slog? Ste v njem najbolj domači?
To knjigo sem, kot ste pravilno ugotovili, pisal kot dnevnik. Ko sem bil v bolnišnici po odstranitvi prsi, sem se zavedal, da gre za tako intenzivno izkušnjo, da jo bo moje telo želelo pozabiti. In tega si nisem želel. Nisem želel pozabiti. Zato sem začel pisati dnevnike … In nastala je novela.
Torej so bili zapisi sprva namenjeni vam samemu, nato pa so se razvili v novelo?
Tako je. Imel sem občutek, da gre za nekaj skoraj biblijskega, kot bi moral žrtvovati del svojega telesa za novo življenje. Zdelo se mi je pomembno, da vse to zapišem. Ta knjiga ne olepšuje ničesar – in to jo ločuje od mnogih drugih knjig o trans izkušnji.
Kaj imate v mislih z »olepševanjem«?
Veliko knjig o trans osebah omili težke izkušnje. Prikazujejo tranzicijo kot nekaj junaškega, a hkrati poenostavljenega – kot da ni bilo tako hudo. Moja knjiga tega ne počne. Pišem o vsem, takšnem, kot je bilo.
Knjiga je prevedena v mnoge jezike. Nizozemščina pa je spolno nevtralen jezik, kako je z drugimi jeziki, kot recimo s slovenščino? Katere zaimke predlagate prevajalcem?
V nizozemščini lahko napišem, »rodil_a sem se, šel_la sem tja«, ne da bi moral specificirati spol. V slovenščini pa, kot mi je pojasnila prevajalka, tega ni mogoče narediti, ne da bi ustvaril popolnoma neberljivo zmes. Zato sva se odločila, da bo oseba v knjigi moškega spola, a z izkušnjami, ki so pogosto bližje ženskam. Tako ostane občutek »vmesnosti«.
Naslov knjige je Antiboy. Zakaj?
Pred operacijo sem naredil serijo fotografij, da bi ohranil podobo telesa, kakršno je bilo prej. Ko sem jih prvič videl, sem jih označil z besedo antiboy, ker sem na njih videl nekoga, ki ni želel biti. Nekoga, ki je bil v vojni s samim seboj. Počutil sem se anti – proti samemu sebi.
Trans osebe se pogosto srečujejo z vprašanjem, zakaj se v svojem telesu niste počutili v redu, zakaj se želite spremeniti. Je takšno vprašanje sploh legitimno? Nas to res sme zanimati?
Razumem radovednost. Ko se tranzicija zgodi, je to, kot da bi imel zelo intimen del svojega notranjega sveta nenadoma zunaj. Ljudje vidijo, da si nekaj spremenil, in si mislijo: »Aha, tu je nekaj, kar ni bilo v redu.« Zato jih žene vprašanje: »Zakaj?« A s tem vprašanjem postaviš trans osebo v zelo težek položaj. Kako naj ti razložim? Naj ti pokažem vse svoje življenje in rečem: tukaj, tukaj in tukaj – zato!? Če bi bilo vse o meni narobe, potem me danes ne bi bilo tukaj. Zato občudujem trans ljudi, ki ukrepajo. Ki rečejo: nekaj je narobe in tega ne bom več ignoriral. In to je resnično pogumno dejanje – ker boš od tega trenutka naprej vedno viden kot nekdo, ki je nekaj spremenil. In bolj kot skušaš to zakriti, bolj te bodo ljudje spraševali, zakaj si sploh moral nekaj spremeniti. Zato knjiga Antiboy. Ker je bila zame izziv – opazovati, koliko sem želel spremeniti in kako zelo me je bolelo prej.
Je zdaj manj vprašanj glede tega?
Mislil sem, da ko nekaj zapišeš, lahko ljudem rečeš: »To je v knjigi. Preberite.« In da bo s tem konec pogovora. A v resnici se je ta z novelo šele začel.
Zakaj mislite, da ljudje vedno povezujejo trans osebe s trpljenjem?
Po mojem mnenju gre za narativno logiko: vajeni smo zgodbe, ki gre od konflikta k razrešitvi. Če nekdo naredi transformacijo, potem mora biti prejšnje stanje nujno slabo. Zakaj bi se sicer kdo sploh želel spremeniti? Ampak to je napačen pogled na spremembo. Sprememba ni vedno odziv na katastrofo. Lahko je tudi čista radovednost, kaj je na drugi strani.
Ste sami trpeli?
Sem. Ampak nisem prepričan, da zaradi svojega spola. Moja identiteta ni edini vir mojega trpljenja.
In tranzicija tega, kakopak, ne odpravi.
Ne. Ljudje pogosto mislijo, da bo to končna rešitev. In v določenem smislu res je: problem, ki te je moril, izgine. A potem pridejo drugi problemi. Kar nenadoma nimaš več izgovora. Zdaj moraš rešiti še vse preostalo. Deset let, od dvajsetega do tridesetega leta, sem, ko sem bil na tleh, hodil v trgovine in si poskušal najti čim bolj ženstvene obleke. Hotel sem postati ženska iz romantičnih romanov, ki živi brez skrbi. Zdaj vem, da to ni bila rešitev. Tranzicija ti da jasnost glede tega, kaj lahko spremeniš – in česa ne moreš. No, pridejo pa tudi zabavni zapleti po tranziciji.
Kakšni?
Ena od stvari, ki jih nisem vedel pred tranzicijo, je to, da je tudi ljubezen nekaj, kar se moraš znova naučiti. Vedel sem, kako flirtati kot ženska. Vedel sem, kako deluje zapeljevanje z ženskega zornega kota. Ko sem začel živeti kot moški, sem moral vse to na novo osvojiti. Nekateri vedenjski vzorci, ki so mi kot ženski delovali šarmantno, so zdaj za moškega neprimerni. Moral sem se torej naučiti, kako izražati naklonjenost, kako biti iskren.
Zakaj so trans osebe postale tako vroča politična tema? Zastopajo manj kot odstotek populacije, pa vendar ves čas burijo duhove. Zakaj?
Zato ker trans osebe rušimo predstavo o realnosti. Dokazujemo, da obstaja neka svoboda – in to je za mnoge ljudi zastrašujoče. Še posebno za politike, ki jih svoboda straši. Trans osebe dokazujemo, da stvari ni treba sprejeti takšnih, kot so. Da obstaja izhod. Da ni treba vztrajati v vlogi, ki ti je bila dodeljena. In to je za marsikoga preveč. Ljudje imajo radi red, jasnost, gotovost. In naš obstoj vse to zamaje. Nekateri pa se počutijo, kot da goljufamo usodo. Mislijo si: »Sam sem se naučil živeti s tem, kar imam – zakaj ti tega ne moreš?« In še nekaj! Včasih gre tudi za zavist. Ljudje vidijo nekoga, ki živi nekaj, česar si sami ne upajo – in se počutijo ogoljufane.
Predvsem zato, ker nas družba uči, da se moraš sprijazniti s tem, kar si. Da ni izhoda.
Tako je. In potem pride nekdo, ki pokaže, da je izhod mogoč. In to zmoti celoten sistem. Mnogi imajo življenje zgrajeno okoli pravil: poroka, družina, spolne vloge … In če jih nekdo ignorira, se počutijo, kot da se jim posmehuje.
Kako dojemate vlogo literature danes, v času poplave informacij?
Malo sem alergičen na pisatelje, ki menijo, da bo njihova knjiga nekomu spremenila življenje. Pisatelji imajo pogosto občutek, da imajo veliko moč, a v resnici so bralci tisti, ki imajo moč. Knjigo lahko enostavno ignorirajo. In to je za pisatelja najhujše – da ga nihče ne bere. Ne bi torej pretiraval z močjo pisatelja. Medtem pa imajo knjige lahko ogromno moč. Meni so večkrat spremenile življenje. Pomirile so me. Ko sem v stiski, berem. Včasih celo naključne strani wikipedije. Torej: ne literatura kot institucija, ampak knjige – knjige imajo moč. Pisatelji pa ne nujno.
Priznam, da ste prvi pisatelj, ki mi je rekel, da ima bralec več moči.
Nedavno sem pisal članek o etiki pisanja. Kako pisati o ljudeh, ki jih srečaš, o starših, o tistih, ki niso prosili, da jih vključiš v zgodbo, a so te vseeno zaznamovali? Vsak pisatelj ima svoj pristop. Nekateri vse zakrijejo s fikcijo, drugi trdijo, da je vse »fer igra«. Znani nizozemski pisatelj mi je rekel: »Pisatelji smo sladki plenilci. Ne zavajaj se, da nisi plenilec.« Pisatelj se zdi močan, ker lahko nekaj napiše o tebi. A v resničnem življenju te lahko ranijo drugi bolj kot ti njih. Moč pisatelja je torej pogosto samo iluzija.
Si včasih želite, da bi skozi proces tranzicije šli že prej?
Včasih ja. A hkrati sem hvaležen za vse, kar mi je prinesel. Zdaj se počutim bolj doma v svetu – in v sebi.
