Koprodukcija KUD SNG in Drame se sicer poveže predvsem s prvim vidikom, saj projekt Iniciative za razvoj mokumentarističnega gledališča kot avtorica idejne zasnove podpisuje članica ansambla Tina Vrbnjak, ki v dobro uro trajajoči monodramski uprizoritvi, ta se v celoto izoblikuje brez izključnega režijskega vodstva, tudi nastopi. Sicer pa s sodelavci mokumentaristično gledališče (poimenovano po angleški skovanki mockumentary, ki označuje obliko parodije dokumentarnega, kot jo vzpostavi filmsko oziroma televizijsko področje) v primeru Marie Curie – Hystérie razvija v nekakšnem podžanru ali posebni veji mokumuzikala. To stori na literarni osnovi, ki s prepletanjem dejstev in domišljije ponudi tako rekoč idealno izhodišče, s Knjigo o Blanche in Marie Pera Olova Enquista kot virom navdiha, od katerega ustvarjalci gradijo naprej z dodajanjem ne le glasbene komponente (njen avtor je Laren Polič Zdravič), pač pa tudi vrste elementov, ki prispevajo h gledališko plastičnemu poigravanju z dejstvi in njihovimi domišljijskimi izpeljavami (dramaturginji sta Eva Kraševec in Nina Šorak, strokovna sodelavka za zgodovinske okoliščine pa Anja Pirnat).
Na prizorišču levega odra ljubljanske Drame, ki v scenografski zasnovi (Vasja Lebarič, tudi avtor videa) spomni na laboratorij, je tako približano okolje, pa tudi zgodovinsko obdobje, v katerem sta živeli Marie Curie in Blanche Wittman, slavna znanstvenica in »kraljica histerije« v pariški bolnišnici Salpêtrière, ki je po ozdravitvi postala njena asistentka, pri Enquistu pa tudi njena velika prijateljica. S pomočjo različnih sredstev, na primer projekcij s ponazoritvijo faz histeričnega napada, nas igralka ne le pelje skozi znanstvene svetove, ampak to početje vseskozi lomi z odmiki, ki denimo v muzanju posameznim dognanjem že hkrati kažejo tudi (kritičen) odnos do njih. Takšen način spodkopavanja velikih resnic izrazno moč črpa prav iz vpetosti v osnovo, ki briše meje med resničnim in izmišljenim ter torej sproža vprašanja o koncu prvega in začetku drugega. Kje se konča asistenca in začne prijateljstvo, kje pokaže ločnica med pomembnostjo odkritja in škodljivimi posledicami njegove uporabe?
Muzikal, ki to dejansko ni, Tina Vrbnjak izpelje v velikem laboratorijskem zamahu. Dobesedno, skozi pravšnjo prostorsko umestitev in opremljenost, kjer igralsko gladko prehaja med podajanjem različnih oseb, z mrmravo Marie in ekspresivno Blanche v ospredju; iskriva v vnašanju humorja in neprisiljena v stiku z gledalci, predvsem pa učinkovita v zbujanju razmisleka, ko nas od izhodiščnega obdobja, preloma 19. v 20. stoletje, premakne do našega časa, novejših znanstvenih odkritij in posledic, pa tudi današnjega položaja žensk. A za laboratorijskega je projekt možno označiti tudi z vidika celote, saj gre za spust v raziskavo žanrsko specifične oblike, ki vse do končnega vprašanja o resničnosti povedanega kaže obvladovanje nenehnih premen znotraj same interpretacije in postopkov uprizarjanja. Tako ne le upraviči pridobljeno priložnost, ampak tudi pozitivno potrdi novi program Drame.
