Pred nekaj dnevi želim odpreti bančni račun in pošljejo me, seveda, v kooperativo. Ozaveščeni Madisonci od ameriške finančne polomije naprej nočejo imeti opraviti z bankami, zato so zacvetele zadružne banke (credit union), eden glavnih igralcev na lokalnem bančnem trgu pa je postala dotlej majhna univerzitetna zadruga UW Credit Union. Naj še enkrat poudarim, da je Madison izjema in da navedeno velja izključno na lokalni ravni, ne pa na ravni države Wisconsin, kaj šele Združenih držav. Torej, kaj moraš narediti, da postaneš član zadružne banke? Najprej odpreš varčevalni račun in vložiš najmanj pet dolarjev – tako si teoretično postal mini solastnik. Nato ti hitro in elegantno v pol ure uredijo vse papirje, kartico, PIN kodo, elektronsko poslovanje. Vse je brezplačno, ravno tako kot vodenje računa, dvigovanje z bankomatov, celo mednarodni transferji (za katerega mi je slovenska banka trgala 14 evrov). Če imaš srečo, dobiš še bonus: zgodbo bančne referentke o načrtovanem medenem mesecu v Kaliforniji, kjer bosta z zaročencem na tekmi navijala za wisconsinske Green Bay Packers – edino moštvo ameriškega nogometa, ki je v javni lasti natanko 364.000 navijačev, pri čemer so deleži strogo omejeni, delničarji pa zaradi neprofitne usmerjenosti kluba ne prejemajo dividend. Gospodično sem še naivno vprašala, od česa UW Credit Union financira lastno delovanje in plače zaposlenih. Dostojanstveno je odvrnila, da izključno od obresti, ki jih dobijo od posojil. Kdaj ste nazadnje videli bančno uslužbenko, ki tako ljubko dvigne brado in se ji prsi napihnejo od ponosa nad inštitucijo, ki jo predstavlja? Skorajda sem ji zaploskala.
Iz banke se prestavim v knjigarno ali »cooperative bookstore«, v kateri slišim javni radio (National Public Radio), na katerem se ravno zahvaljujejo poslušalcem za podporo (ja, finančno), s katero jim omogočajo predvajanje zahtevnejših vsebin. Ob enih popoldne, v našem prime timu za prežvečeno muziko osemdesetih, tam vrtijo klasično glasbo, elokventna spikerka žametnega glasu pa strastno napoveduje Beethovna. Pravi madisonski »progresivci«, kot sam sebe imenuje eden izmed mojih sostanovalcev, sicer kritizirajo javni radio, češ da ni popolnoma neodvisen, ker še vedno živi od oglaševanja velikih podjetij. Pravi neodvisnež naj bi bil samo eden, to je »community radio« WERT, ki je v celoti v lasti novinarjev in financiran s strani poslušalcev. Rečeno, preverjeno: na sporedu ima večinoma swing in jazz, z dodatki countrya, francoskih šansonov in drugih internacionalnih glasbenih začimb ter s spremljavo ugodno pomirjenih napovedovalcev, cepljenih proti histeričnemu jutranjemu entuziazmu, rezerviranemu za komercialne postaje.
Študentom, ki so zaradi astronomskih šolnin v enako slabem položaju kot drugod po državi, lajšajo finančne bolečine z brezplačnimi avtobusnimi prevozi, knjižnicami in telovadnicami. Za vse smrtnike je v ponudbi javna uporaba avtomobilov ali carsharing – deluje podobno kot ljubljanski bicikelj, samo z avtomobili. Veliko je kooperativ, ki pridelujejo hrano, a sem doslej raziskala samo neko verigo trgovin iz evropske nočne more, torej s kilometri čipsa, sladoleda in predelane hrane – supermarket, ki naj bi zrcalil tipično sliko ameriškega ortokapitalizma. Toda ko ob odhodu vržem oko na račun, celo tam piše: »V lasti zaposlenih.«
Opisana miselnost odseva tudi v stanovanjski politiki. Val stanovanjskih kooperativ je preplavil Madison v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja, po eni strani iz hipijevskih idealov, po drugi strani pa v praktični želji po zmanjšanju tradicionalno visokih stanovanjskih stroškov. Skupnosti so zelo različne, od študentskih do družinskih. V moji prevladujejo priseljenci, ki študirajo ali učijo na mestni univerzi, večinoma so v poznih dvajsetih ali tridesetih letih. Med drugimi imamo v hiši starejši par, ki je tu že 30 let, mladoporočenca iz Indije, pred časom je pri nas živela družinica z otrokom. Kot mi je pojasnil starosta hiše, sicer dober vir lokalne zgodovine ter hišnih in urbanih legend, je naša trinadstropnica med najstarejšimi: deluje od leta 1938, od leta 1950 pa uradno obstaja kot kooperativa. To pomeni, da so takrat formalno ustanovili družbo, katere last je hiša. Vsak novi prebivalec položi depozit in tako postane del družbe – ko se odseli, dobi denar nazaj, skupaj s članstvom. »Stanovalci smo le oskrbniki in ne lastniki,« pojasnjuje najstarejši med nami. Kot v vsaki družbi tudi v tej obstaja upravni odbor, ki ga sestavljajo predsednik hiše in tako imenovani častniki: eden je računovodja, drugi je zadolžen za hišna dela in tretji za vzdrževanje. Na vsake štiri mesece imamo nove volitve. »Edini problem je v tem, da v takšno skupnost veliko vložiš, a ti, ko se posloviš, ne ostane nič. Toda to je kooperativa!« pravi moj sogovornik. Sam se še spomni časov, ko so odplačevali hišo in so od vsake najemnine odškrtnili za plačilo skupnega kredita. Danes je hiša njegova v enaki meri, kot je moja, ne bolj in ne manj, kljub temu, da vanjo še nisem vložila niti centa ali vsaj kilodžula energije. Toda to je kooperativa, tako je to.
In negativne strani tega »raja na zemlji«? Za zdaj mi še ostajajo skrite, čeprav verjamem, da ima vsaka pravljica svojo drugo plat in da nikjer ne prevladujejo izključno rožnati odtenki. Eden izmed razlogov, ki lahko znižajo navdušenje nad wisconsinsko prestolnico, je zunaj vpliva njegovih prebivalcev. Kot pravijo na naslovnici lokalnega časopisa: »Ravno, ko smo mislili, da 'polarni vihar' bledi v oddaljen, čeprav do kosti leden spomin, prihaja njegov zlobni bratranec: arktična fronta.« Temperature strmoglavo padajo in država bo še enkrat zamrznila. Za danes je bilo napovedanih minus 30 stopinj Celzija, ki se jim bo pridružil neusmiljeni veter, ki zvesto sledi frazi »oster kot nož«. Mesto je razglasilo »snežno nevarnost« in vremenska služba odsvetuje gibanje na prostem, čeprav moji kolegi navijajo, da naj vsak tujec vsaj za trenutek prileze iz hiše, sicer nikoli ne bo izvedel, »kako je, ko ti zmrzne notranjost nosnic«. V nedeljo, ko nastaja pričujoči zapis, šole še vedno niso razglasile odpovedi pouka. Trmasti so, to je treba priznati.
