Kdo še ni imel tistega občutka, ko je obiskal galerijo, da bi se najraje kar povezal z nečim, če že ne s samimi objekti, pa vsaj s človeškimi občutki, ki jih simbolizirajo? Ko človek gleda starejše slike Iva Prančiča, oblepljene z blagom in pobarvane z ekspresivnimi barvami, se mu zazdi, da gleda živo bitje, ki zbuja v njem cel spekter čutnih vtisov, od tipa do vonja in celo okusa. Poudarjeno mesenost so v novejših velikih formatih zamenjale slikarske geste in bolj prefinjeno vključevanje materialov ali njihovega videza. Zaradi sprememb v pristopu in odnosu do slike se je pozornost gledalca premaknila od telesa tukaj in zdaj k »od tukaj nekam daleč«, tja. Več je prepletene igre med geometričnimi formami in slikarjevimi zamahi v obliki nekakšnega ritualnega plesa s čopičem, vsaj v primerjavi z nekdanjim poudarjanjem ekspresivnih možnosti materialne slike, počasnega lepljenja kosov blaga in packanja barv po njegovi površini.
Nekaj ima s tem premikom v duhovne vzporedne svetove na ogromnih platnih (ki so še vedno sestavljena) opraviti razstava v Cankarjevem domu lani poleti, za katero je Prančič v velikem (sposojenem) studiu v Goriških brdih lahko uresničil svojo željo, da se preizkusi v več kot štiri metre dolgih formatih. Verjetno pa ima s spremembo pozornosti več opraviti duh časa. Če so bila zgodnja dela še »angažirana« v smislu kričanja prevratniške generacije, ki je novi informel razumela v »stopnjevanju svoje telesnosti do statusa telesnih fantazem«, se zdi danes, ko smo bombardirani z realnostjo, misel ali celo sanjarjenje o metafizičnih svetovih malodane blasfemična. Prančičevo vztrajanje v sliki, ki ničesar ne posnema in nima objektivnega položaja umetnine v času skoraj zapovedane angažiranosti v umetnosti, pomeni drzno in etično uporniško pot. Četudi novejše slike ne zmorejo zrevoltirati gledalčeve psihe, pa jim spričo njihove monumetalnosti – in z odtisi besed »anywhere«, »somewhere«, »anyhow« in tako dalje – vseeno uspe vsaj odpreti naše vse bolj omejene svetove. Zdi se, da je v teh slikah še bolj potrebno »vživetje« gledalca, tista volja do umetnosti, ki je sposobna zbuditi življenjsko slo, ki deluje znotraj nastajajočega umetniškega dela.
Podoben premik v duhovne sfere sem videl pred nekaj leti pri Branetu Severju v Equrni, medtem ko denimo Emerik Bernard še vedno vztraja v večplastnih prostorskih sistemih iz devetdesetih let; tudi Červek je na robu nečesa figuralno novega, kar smo videli lani v Mestni galeriji. Skratka, znak, gesta in materija so se pri Prančiču vnovič preoblikovali v bolj prečiščeno, zračno sliko s še bolj skopo barvno skalo, ki lahko pomeni le, da se pove več z manj sredstvi. Četudi je materija v obliki blaga še vedno prisotna, je veliko bolj skrita in biva na enaki pomenski ravni kot gesta. Vse te črne elipse, okrog katerih se zapletajo in krožijo arealne lebdeče, vse manj snovne oblike, spominjajo na krožnice planetov. Okoli njih si lahko predstavljam nekakšna galaktična bitja, ki predstavljajo hrepenenje po drugačnem svetu, utopijo nove miselnosti, drugačnega sožitja, upanja, ki še nima oblike. Prančičeve nove slike so iskanja nove realnosti, ki je še nedoločena, kot velevajo odtisnjene angleške besede, ki se v prevodu glasijo »kjer koli«, »kakor koli« in »kadar koli« – naj bo torej nekako drugače, le ne več tako kot zdaj.
Pot iskanja druge realnosti odkriva način izdelave teh slik. Prančič je izrazito procesualni slikar, ki ga zanima odkrivanje novih čustvenih in miselnih svetov skozi in v samem procesu slikanja. Slikar si zastavi okvir v obliki formata in črne svetlobne elipse, okrog katere strukturira svoje likovno iskanje. Struktura se gradi sproti, skozi delovanje, izziv je nov svet in novo telo v virtualnem svetu. V tem procesu se osvobaja vseh spon – idejnih, ideoloških, klasičnih, avantgardnih –, umetnik je v polju čiste svobode in želje. Včasih so elipse le eno izmed platen v sestavljeni likovni uganki, kjer usklajuje najrazličnejša likovna nasprotja.