(Smeh.) Da – in istočasno sem notri, hočem dati priložnost dobrim stvarem, videti dobre plati. V resnici me računalniška umetnost očara zato, ker je ves čas v nastajanju. Že ko sem slikala na platna, me v resnici ni zanimal rezultat, ampak nastajanje slike: barve, obdelava snovi, razmišljanje. Slika kot predmet se mi je zdela od vsega začetka nadležna, ker se ni mogoče izogniti temu, da bi ne obvisela na zidu in vstopila v ekonomski sistem, kjer njena vrednost nima nič skupnega z resnično kakovostjo; to se mi je strašno upiralo. V 90. letih sem zato iz svojih slik skušala ustvariti kompozicijo v prostoru, risala sem si skice razporeditve, kako bi slike privila v okenske in vratne odprtine, na pomoč pa mi je s tedaj še skoraj neznano tridimenzionalno računalniško simulacijo priskočil mož. In ta mi je odprla nov, neizčrpen svet možnosti računalniškega ustvarjanja. Predvsem pa me je odrešila materialnosti umetnine.
To je bil čas računalniške umetnosti, interneta še ni bilo, kajne?Da, in ta umetnost je bila zelo abstraktna. V tistem času sem se odselila v Francijo in omogočala mi je navzočnost na različnih koncih ter kontekstualizacijo brez posredovanja galerij, brez teorije; sprva smo delali večinoma anonimno. Postopoma pa sem z internetom, tem javnim prostorom samote, začela raziskovati obnašanje ljudi. Tako kot sem kot biologinja ob preučevanju opic ugotovila, da ne razumem prav veliko, me je tudi zdaj zanimalo, kako naj živim v svetu, ki ga sploh ne razumem. Otrokom s težavami večkrat svetujejo: Povej, kaj te muči! A to je najtežje, možno je šele, ko zavlada ozračje zaupanja. Tega pa ni preprosto ustvariti, če se hočemo zares izraziti in ne le ponavljati naučenih blebetanj. In to hočem omogočiti ljudem.
Če torej tradicionalno umetnik izraža sebe in svoje poglede na stvari, vi predstavljate občutja drugih?Gre za različne plasti, v performanse vložim tisto, česar sama ne razumem, in to soočam s tem, kar počnejo drugi; ustvarjam situacije, kjer je mogoče nekaj odkriti, in znotraj katerih tudi sama sodelujem kot enaka med enakimi, sprejmem enaka tveganja. Sem znotraj, ne pa – kot znanstveniki ali psihologi – zunaj dogajanja; mislim, da je le na tak način mogoče razumeti, kaj je človek in kako deluje svet. Če klasični raziskovalci na koncu objavijo rezultat, članek, je moj »članek« performans sam, odprt za različna branja.
Za kaj gre v literarnem performansu Reading Club, ki ga vodite skupaj z Emmanuelom Guezom?Udeleženci v omejenem času posegajo v odlomek iz literarnega ali teoretskega besedila, ki ga izbereva, in sicer z dopisovanjem, brisanjem, spreminjanjem. Pravila sodelovanja vsakič nekoliko spremenimo, včasih ima vsak udeleženec svojo barvo, včasih ne, včasih so poznavalci področja, včasih ne… Ko proces steče, sem navzoča le v klepetalnici, ki je ob robu ekrana. Včasih teksti ostanejo podobni avtorskim, včasih sploh ne; najbolj nedotaknjeni ostanejo teoretični teksti. V zadnjem primeru, s tekstom Laurie Anderson, je bilo prelepo, udeleženci so dopisovali skorajda kot glasbeni ansambel, z odličnim občutkom za čas, in konec so ustvarili skupaj. Neverjetno. Projekt sicer še ni končan, z Emmanuelom morava opraviti še pogovore z udeleženci, da vidiva, kakšni so bili njihovi motivi pri intervenciji, vsekakor pa so ti zelo individualni, eni imajo več spoštovanja do izvirnika in do soavtorjev, eni bi spremenili vse, tudi tisto, kar dopišejo drugi; to je ta borbena plat projekta, ki je veliko bolj vidna ob kratkih tekstih kot ob dolgih, v katere manj posegajo. Ob tekstu Teorija drona filozofa Gregoira Chamanyouja so sodelovali filozofi, a so posredovali minimalno. Predvidevam, da iz velikega spoštovanja do kolegovih tez.
V »obdelavo« ste jim ponudili celo pisatelja Raymonda Queneauja, ki je s skupino Oulipo (Delavnica za potencialno literaturo) v 60. letih delal prav tovrstne eksperimente dopisovanja.In zanimivo je bilo, da so udeleženci v njegov tekst intervenirali na način, ki je sledil njegovim eksperimentom, njegovemu duhu. Nekdo je tudi zapisal: če bi Queneau živel danes, bi gotovo pisal na internetu.
Kakšna je razlika med vašimi umetniškimi projekti in drugimi družbenimi in družabnimi omrežji?Na družabnih omrežjih se ljudje predvsem skušajo predstaviti, in to v zaželeni luči, ne v svoji resnični podobi, gre za predstavitveno platformo, na kateri se v enaki meri izgubljamo in najdemo. Ta omrežja so seveda zelo uporabna v praktičnem smislu vzpostavljanja stikov, nikakor pa ne morejo nadomestiti resničnih stikov, če seveda nočemo izgubiti nadvse pomembne izkušnje telesne bližine. V 90. letih smo zares verjeli, da bo internet pospešil tudi demokratizacijo, a smo se na žalost zmotili, tudi ta se je kot vse drugo predvsem kapitaliziral.
Smo takrat med drugim pozabili, da bo internet širil ne le dobre, ampak tudi slabe ideje?(Smeh.) Ja, na to vsekakor nismo računali, tudi na to ne, da stroji niso zanesljivi, da niso popravljivi in smo torej povsem odvisni od proizvajalcev, da je tretji svet spet potegnil kratko, da so računalniki tudi orodje nadzora... In glede slabih idej, ki jih omenjate, to je vsekakor del mojih raziskav. Te temeljijo na sodelovanju, ustvarjam situacijo, kjer so ljudje sproščeni, a se morajo držati okvirov, ki jih postavljam, in ne morejo vsega nadzirati. In v tej situaciji se lahko razkrijejo, pokažejo svojo človeško ranljivost, negotovost, in to je zelo pomembno, če naj svet postane boljši.
Ali gre za razkrivanje intimnosti ali svojih vrednot, političnih stališč?Oboje, odvisno od performansa. Ko smo pripravljali projekt Jezne ženske, udeleženkam iz različnih koncev sveta nisem dala nobenih navodil glede vsebine in tako so nekatere govorile o politični situaciji, a na zelo različne načine, na primer Tunizijka, kjer so bili takrat ravno hudi nemiri, in Kanadčanka, kjer so ravno demonstrirali, Italijanka je govorila o strahotnih rezih v proračun za kulturo, druge o odnosih z otroci, o partnerstvu… Ena je rekla, da še nikoli ni mogla izraziti svoje jeze.
No, to pa je potrditev stare feministične teze o odsotnosti ženskega glasu. Ali je bila histerija ali molk.Vsekakor, in zato smo hoteli raziskati, kako se jeza lahko izrazi, kaj jeza sploh je. Ženske so jo izražale na različne načine, a so ves čas komunicirale med seboj, poslušale, spraševale, dodajale svoje misli k izrečenemu… Zato sem bila strahotno presenečena, ko smo projekt ponovili z moškimi, ki smo jim dali popolnoma enaka navodila, jih opozorili, da gre za skupinski performans, v katerem mora vsak dobiti svoje mesto, a jih je nekaj popolnoma povozilo pravila in vse druge udeležence preglasilo in onemogočilo s svojim glasnim kričanjem. Presenetilo me je še toliko bolj, ker so sodelovali umetniki, senzibilni ljudje! Eden izmed njih mi je kasneje dejal: »Ko sem jezen, si vzamem ves prostor! Saj ste mi rekli, naj izrazim jezo!« Vse to mi je dalo misliti, pričakovala sem, da bodo morda govorili o drugih temah kot ženske, na drugačne načine, to pa… še zdaj nisem čisto prepričana, kaj naj si mislim.
Po vaši projekciji sem po mnenju vprašala dva navzoča umetnika in rekla sta mi: točno tako je. Kar zares vzbuja nelagodje, je biologistično pojasnilo, ki se ob tem ponuja kar samo: da so moški agresivnejši po naravi… Kaj menite kot biologinja in kaj kot umetnica?Rekla bi, da je v tem obnašanju nedvomno tudi zelo veliko kulture, različnih priučenih in dopustnih obnašanj za oba spola, ki puščajo sledi skozi več generacij, tudi ko se zdi enakost vzgoje že dosežena. Gre za zelo, zelo dolg proces in verjetno so ženske še vedno bolj vzgajane v poslušanje, pozornost, sodelovanje… No, kot biologinja pa seveda vem, da gre tudi za hormone.
A niso njihovega vpliva vedno omenjali le v zvezi z ženskami – in proti ženskam?Res je, in morda je čas, da si ogledamo, kdo je to razglašal. (Smeh.)