V objemu glasbenega aristokrata

Od tropikalizma do slave

Tisto leto je izdal album Livro (Knjiga), ki je pospremil izid njegove težko pričakovane knjige o »tropski resnici« (Verdade tropical) s podnaslovom Pripoved o godbi in revoluciji v Braziliji. V njej že v uvodu privlačno skrivnostno zveni stavek, da lahko »izkustvo pop zvezde iz tretjega sveta osvetli avanturo šestdesetih let na nenostalgičen način«. »Tropska resnica« – »morda preveč zapletena za ljudi blizu pop godbi, in preblizu pop godbi za tiste, ki radi berejo zapletene knjige«, kot je zapisal – je njegova osebna pripoved in refleksija o glasbi in revoluciji v Braziliji, o vplivnem kratkotrajnem avantgardnem pop gibanju tropicalismo v Bahii v šestdesetih letih, kateremu je pripadal in ki se je širil med mladimi ustvarjalci in študenti. Zanj je prispeval manifestno pesem Tropicália. V tej živahni avtobiografiji, polni drobnih anekdot, intimne zaupljivosti in esejistične pronicljivosti, izletov v brazilsko umetnost in živahno intelektualno tradicijo, se med drugim dotakne znane dileme o dominantnem ameriškem stoletju in provincializmu v popularni kulturi drugod. Za Velosa je Brazilija, ta »ameriški Drugi, luzofoni, speči velikan na periferiji svetovnega gospodarstva«, s pop gibanjem tropicalismo nakazovala enega možnih odgovorov na vprašanje biti ameriški ali biti provincialen. Del tega vzorca se je bolj ali manj ponovil v podobnem razblinjanju iluzije v najboljšem mehiškem in argentinskem popu in rocku od osemdesetih let naprej, na katera je v veliki meri neposredno vplival tropicalismo. »Ne ustvarjam iz perspektive 'ameriškega stoletja', ampak raje z obeti, da ga bom prekosil in pustil za seboj,« izda svoj avtorski moto.

Veloso v knjigi popisuje »odmaknjeno« obdobje šestdesetih in začetek sedemdesetih let prejšnjega stoletja – čas tropikalizma, prisilni izgon iz države, ko ga je skupaj s tovarišem Gilbertom Gilom pregnala vojaška hunta, in njegovo vrnitev na veliki glasbeni oder doma. Toda medtem se je vendarle zgodilo to, da je zaslovel tudi na mednarodnem odru, najprej med jazzovsko srenjo in v nastajajočem polju world music. Kanala sta bila dva – newyorški, prek Davida Byrna, in »romanski«, saj so ga oboževali v Španiji, na Portugalskem in v Italiji. Tedaj se je Veloso že približeval petdesetim. Ponovila se je štorija s prodorom prvega posebnega brazilskega popularnogodbenega sloga bossa nova z Joaom Gilbertom in Tomom Jobimom, ki je skorajda hkrati v začetku šestdesetih let začel osvajati mednarodno občinstvo in je postal del obče glasbeniške kulture.

Preseganje starih razcepov

Seveda je tudi Brazilija Caetana Velosa dežela sambe, karnevala in nogometa. A ni samo to. Že v glasbi je šel čez. Na univerzi, kjer je študiral filozofijo z osupljivo množico študentov v Braziliji v časih odpiranja, prosperitete na začetku šestdesetih let, se je na ravni kulture zoperstavljal lokalni provincialnosti in iskal svetovljanski priklop s svetom. Zavračal je iskanje brasilidade, avtentične brazilskosti. S sotrudniki je izhod našel v Beatlih, v Godardovih filmih, tudi v bossa novi, ki so jo na politični levici in desnici obtoževali odtujevanja od korenin sambe in približevanja ameriškemu jazzu.

Iskanje brasilidade je zamrlo šele na začetku devetdesetih let, ko je kazalo, da se Brazilija izvija iz ekonomskega kraha. Njena glasbena industrija je sedma najmočnejša na svetu. Vročična razprava med glasbeniki, kritiko in publiko, ali je primerno posvajati »uvožene sloge«, se je polegla. Lokalne muzike se novatorsko mešajo z mednarodnimi. Še leta 1982, ko je Veloso nadaljeval eksperimentiranje z muziko in skrbno rokoval z besedili, ga je kritik Merquior ozmerjal s psevdointelektualcem. Glasbenik mu je odgovoril s protivprašanjem: »Čemu najširša vprašanja postavljajo ustvarjalci in ne misleci? O tem se povprašajmo z največjo strogostjo in občutljivostjo.«

Velosova drža je značilen premislek in zadrega intelektualca srednjega razreda, ki je razcepljen med svojim položajem in položajem afrobrazilske skupnosti. Išče povezave med njima. Skupna vez so godba in popularne umetnosti v Braziliji. Težko spregledamo dejavnik, kakršen je bil eksplozija študentov in univerzitetnih središč, glas mladih izobražencev ter vpliv ameriške pop kulture in »avantpop kulture« tistega časa.

Umetniška in politična ostrina

Za Velosa je Brazilija drugačen – idealizirani – talilni lonec ras in kultur, drugačna obljubljena dežela za priseljence iz Evrope in Azije. To sicer pripoveduje protagonist, ki je pomagal soustvariti enega najbolj avtentičnih avantgardnih gibanj v polju pop kulture. Sredi razprtij glede nacionalnega (brasilidade) in tujega v brazilski kulturi so leta 1967 na živahno medijsko, kulturno in glasbeno prizorišče, ki ga je obdajalo moreče vzdušje diktature, kot vihar vdrli mladi »tropikalisti«, kratkotrajno gibanje mladih ustvarjalcev, glasbenikov, literatov, filmarjev iz kroga Cinema Novo, likovnih ustvarjalcev, socialistov in anarhistov, ki so izhajali iz modernega kontrakulturnega vala na brazilskih univerzah. Za nameček so bili glasbeniki Caetano Veloso, Gilberto Gil, Tom Zé, Gal Costa, Velosova sestra Maria Bethania vsi po vrsti doma iz severovzhodne zvezne države Bahia, z gledišča starega političnega, medijskega in kulturnega središča Ria nerazvitega, zaostalega severovzhoda. Bahijska provinca je vračala udarec centru. Kakor se je pokazalo pozneje, je bil »nevtralni« teren idealen zanje in za prebežnika, črnskega električnega kitarista Jorgeja Bena Jora, ki se je zaradi spajanja sambe in rocka znašel v medijski nemilosti v gospodarskem središču São Paulo. Hoteli so »svobodo onstran avtomatičnih vezi z okorno politično levico in prispevati k uporu proti globokim prepadom, ki so razdruževali ljudi«.

Mladostna zaletavost? Morda. Toda teh načel se je Veloso precej trdno držal vso ustvarjalno pot. Posnel je skoraj petdeset albumov. Na njih je ogromno pesmi, ki so ponarodele. So polne metafor, gostih referenc, besednih iger, izletov v zgodovino Brazilije, drznega mešanja slogov, modernega in tradicionalnega zvoka. Samba se sreča z udarnim rockom, funk z bossa novo, forma big benda z romanco. To je Velosova različica »progresivnega rocka«. Je tudi politično rezek, kot v rapovskem komadu »Haiti«, ki ga je ob obletnici vplivnega albuma Tropicalia posnel skupaj z Gilom. Oglasijo se verzi: »In ko greš počitnikovat na Karibe, ko seksaš brez kondoma in kunštno sodeluješ pri blokadi Kube, misli na Haiti, moli za Haiti. Haiti je tukaj, Haitija ni tam.«