Dogajalna sedanjost je namreč vpeta v čas na prelomu med 19. in 20. stoletjem, ko je japonska družba nihala med tradicijo in neustavljivim napredkom, kar je zaradi nezmožnosti prilagajanja novim pravilom in vzpona individualizacije mnoge pahnilo v osebno ohromelost. Protagonist, nazvan kot sensej, ni izjema, saj zatipa notranje otekline, ki pa se napihujejo tudi zavoljo njegovih sebičnih dejanj iz preteklosti. Knjiga, ki jo poganjajo zatohle teme, med platnice ulovi nemalo modrovanja o »pravilnem« razpolaganju z življenjem, o ravnanju v raznovrstnih medosebnih relacijah pa tudi o izigravanju smrti, kajti kot znamenje najvišje lojalnosti in zvestobe bližnjemu (iz)postavlja obredni samomor.
Delo se odstira v dveh časovnih nadstropjih, zaradi česar premore dva prvoosebna pripovedovalca. V prvem odseku je bralec vpeljan v pripoved prek perspektive študenta, ki senseja spozna po naključju, a ga izjemno vznemirja njegova persona, preostanek romana pa je Soseki ubesedil kot sensejevo pismo mladeniču, v katerem protagonist svoje življenje postavi v prozorno izložbo in se tako emocionalno povsem sleče.
Med konzumiranjem pričujočega literarnega produkta se vseskozi vsiljuje vprašanje, zakaj je roman relevanten za današnjega slovenskega bralca, saj deluje precej staromodno. Prevajalec Iztok Ilc v spremni besedi ponudi odgovor, češ da se aktualnost dela izrisuje v današnjem spopadu med neoliberalistično sebičnostjo in vselej moderno moralnostjo. Toda ali ni tudi ta boj ostanek neke druge časovne ere?
