Uslišane

Visoka pričakovanja se ne obnesejo zmeraj. Tudi v glasbi ne, ki z živo izvedbo ponuja enkratno in neponovljivo izkušnjo. Velja, da so dobri predvsem tisti izvajalci, ki se dokažejo oziroma potrdijo na odru, pred očmi občinstva. Sploh v klubu ali majhnem prostoru, kjer se je nemogoče skriti. Ko je prejšnji četrtek Carla Bozulich po uvodnih skladbah pozvala zbrano petdesetglavo občinstvo, da stopi iz mraka Kluba Gromka in se približa odru, da ga bo videla v obraz in občutila njegovo energijo, se je zdelo, da bo to zbližanje za nekaj korakov sprožilo kemično reakcijo, a tiha spoštljivost prisotne publike je ostajala intimno naklonjena, kar je skozi nastop krepila zadržanost spremljevalnega benda. Zvesto je sledil Carli Bozulich, tako zvesto, da pričakovanja, ki jih je sprožilo poslušanje vznemirljivega zadnjega albuma Boy, preprosto niso bila uresničljiva. Njegova odprta forma, krhkost in ranljivost sicer dražijo in veliko obljubljajo, kar pa je na omenjenem koncertu ostalo nedotakljivo ujeto v sfere domišljije. Ko sem spet prebral z lastnimi prsti odtipkane vrstice iz recenzije omenjene plošče, da je njena posebnost prav neeksplozivnost, sem se le sprijaznil z nekatarzičnostjo nastopa.

Carla Bozulich je le ena med mnogimi umetnicami, glasbenicami in avtoricami, katerih portrete je Varja Velikonja zbrala v knjigi Vprašajte Alico (2010), katere povezovalna nit je »izrazito feministični pogled na glasbeno umetnost in na samosvoje uveljavljanje avtorske poti posameznic«. Danes, ko smo priča vedno novim ženskim imenom v svetu glasbe, kar kliče k novemu nadaljevanju, drugemu delu omenjene knjige, pa ne zaradi poudarjanja »ženskega« in feminističnega v glasbeni umetnosti, ampak ker je očitno, da se »moški« svet pošteno kruši. Vloga ženske v umetnosti in družbi nasploh ima dolgo zgodovino emancipacije v boju proti avri seks simbola, ki jo industrija zabave še kar vleče, poudarja in izkorišča. Mačo svet težko prenese odločna dekleta in ženske, a je nemočen proti porastu števila izzivalnih glasbenic, avtoric, solistk in dekliških bendov, ki vedno bolj stopajo v ospredje. Temu smo priča tako na mednarodnem kot domačem terenu. In serija koncertov se po letošnjih gostovanjih Anne Calvi, Thalie Zedek, The Tiptons Sax Quartet, Sare Jackson Holman, Carminho, Carle Bozulich, Punčk, Faboulos Disaster in obilja mešanih zasedb še kar nadaljuje. Tako nas med drugim v sredo čaka markantna Rykarda Parasol v ljubljanskem klubu Channel Zero, v petek pa jezna in divja Isis Queen s punkovskim bendom Barb Wire Dolls na odru Gale hale.

Nedavno je v sodelovanju radijske oddaje Ako nikoj ne sviri makedonskega radia Kanal 103 in skopskega Mladinskega kulturnega centra izšla kompilacija Nekoi devojki. Na njej je zbranih petnajst imen aktualne makedonske neodvisne glasbene scene in njena rdeča nit je prav žensko avtorstvo. Predstavlja nam tako solistke kot zasedbe, katerih enakopravne članice so dekleta, in zajema širok razpon glasbenih žanrov, od rocka do hiphopa, od elektroakustičnega kantavtorstva do elektronike. Plošči se pošteno prilegajo besede francoske filmske ustvarjalke Caroline Poggi, s sorežiserjem Jonathanom Vinelom nagrajene na letošnjem berlinskem festivalu: »Tematika me ne zanima kot žensko, ampak kot človeka, ki čuti in živi sodobnost.«

Kolumna

Preberite zadnje članke