Ugrabitev nedvomno ima nekaj dokumentarnih kvalitet, toda te so stilistične, ker film pač ni dokumentarec. Kot dokumentarec bi verjetno lahko kaj povedal tudi o somalijskih piratih – zakaj pa so v zadnjih desetih letih tako na veliko napadali in ugrabljali tuje tovorne in trgovske ladje? Po poročilih Združenih narodov in Nemškega inštituta za ekonomske raziskave je bil pojav somalijskega piratstva odgovor na uničenje lokalnega ribištva, tega pa so povzročili strupeni odpadki, ki so jih tuje družbe odlagale v morje ob somalijski obali. Prvi pirati so bili prav ribiči, ki so z ugrabitvami ladij izsiljevali odkupnine kot nadomestilo za izpadli dohodek od ribolova. Po podatkih iz omenjenih poročil naj bi kar 70 odstotkov somalijskih obalnih občin podpiralo piratstvo »kot obliko obrambe teritorialnih voda«. Ko pa je piratstvo postalo vse bolj donosno (samo leta 2011 so pirati zaslužili 146 milijonov dolarjev, povprečno 4,8 milijona na ladjo), naj bi dobiček postal njegov edini motiv. Toda od somalijskega piratstva so profitirale tudi zavarovalniške družbe, ker se je zavarovanje tovornih in trgovskih ladij tako povišalo.
Danska Ugrabitev pa je triler, ki mu ni treba brskati po takšnih rečeh, kot so »zgodovinski viri« somalijskega piratstva. V trilerju se znajdemo, ko nas ugrabijo in postanemo žetoni v pogajanju za odkupnino, se pravi, ne vemo, ali bomo naslednji trenutek še živi. In če film doseže tolikšno empatijo pri gledalcih, mu je že treba priznati, da je dober triler. Še posebno ker se ne zadržuje samo na ugrabljeni ladji, marveč se preseli tudi v prostore danske ladijske družbe v Koebenhavnu, da bi tako predstavil ves pogajalski proces. Ta je tudi glavna drama, saj je usoda talcev odvisna prav od njegovega poteka. Še preden na sedežu danske družbe izvejo za ugrabitev njene ladje, je izvršni direktor prikazan kot uspešen pogajalec pri nekem poslu z Japonci. Kaj pomeni biti uspešen pogajalec? To pomeni, da skleneš posel za bistveno nižjo vsoto od tiste, ki jo ponuja nasprotna stran. In natanko za to gre tudi v pogajanjih s pirati. Ne smete pristati na prvo vsoto, ki jo zahtevajo, to je prvo pravilo, ki jo angleški svetovalec priporoči direktorju Ludvigsenu. In drugo – ne podlezite emocijam. Ti somalijski pirati so najprej res hrupni in srhljivo opletajo s kalašnikovkami, vendar se dobro spoznajo na svoj posel, še zlasti ta Omar (Abdihakim Asgar), ki se predstavlja za posrednika, verjetno pa je njihov vodja. Člane majhne ladijske posadke osamijo, tako da zaradi občasnega streljanja nihče ne ve, ali so drugi še živi. To je tako učinkovit prijem zastraševanja, da lahko Omar prvo komunikacijo s koebenhavnsko družbo prepusti ladijskem kuharju Mikelu (Johan P. Asbaek), simpatičnem fantu, toda že tako prestrašenemu, da direktorja Ludvigsena milo prosi, naj takoj plača piratom in mornarje reši. No, to je ena tistih emocij, ki jim trdi pogajalec ne sme podleči. »Ne podleči emocijam« pomeni, da je treba pogajanja s pirati voditi kot vsak drug posel, torej ne glede na to, da se v tem primeru trguje za človeška življenja. In ta direktor Ludvigsen (Sören Malling) je res trd pogajalec: pirati zahtevajo 15 milijonov dolarjev, on pa jim ponudi manj kot milijon. Pohvalno, ampak tole se bo pa vleklo, pripomni izkušeni angleški svetovalec. In se res – več kot tri mesece. Kar je dovolj časa, da ladijska posadka pretrpi vsa možna stanja od izoliranosti, poskusov »bratenja« z mladimi pirati (s petjem in predvsem v izvrstnem prizoru z ribolovom) do skoraj popolne otopelosti, v kateri se, bolj mrtvi kot živi, niti rešitve ne morejo veseliti. Direktor ladijske družbe pa se je v dolgem pogajanju že tako utrdil v nepodleganju emocijam, da je po uspešno sklenjenem poslu (za 3,3 milijona dolarjev) njegovo edino zadovoljstvo v tem, da se iz službe lahko odpelje z avtom.
