Möderndorfer v sodelovanju z dramaturgom Blažem LukanomSlužkinj ne postavlja z že prevladujočo uprizoritveno odločitvijo za dodelitev ženskih vlog moškim igralcem (takšna je bila denimo tudi doslej zadnja slovenska uprizoritev tega besedila leta 2007), ki izide iz samega branja Genetove dramatike oziroma značilnega prevzemanja vlog pa tudi konkretnega preoblačenja njegovih oseb, pač pa interpretacijo nosilnih oseb dodeli ženskim igralkam. V uprizarjanju igre (spremljamo jo v prevodu Radojke Vrančič), ki se z dramsko silovitim prikazovanjem nedovršenega uboja Gospe, kot ga (obredno spet in spet) odigravata Služkinji, notranje plasti, režijski fokus tudi usmeri k sami igralski razsežnosti uprizoritve. To v glavnem s psihološko in fizično zavzetostjo oblikujeta Janja Majzelj kot Claire in Daša Doberšek kot Solange, z upodobitvijo sester, ki s prevzemom tujih vlog ženeta razslojeni odnos do robov, v izvornih vlogah pa razpirata lastne značajske zavore.
A čeprav je igra v ospredju, režiser veliko pozornosti vendarle nameni tudi drugim komponentam uprizoritve. V žarišče (razrednega) položaja Služkinj gledalce vpelje na malem (»intimnem«) prizorišču Stare pošte, kjer s pomočjo scenografskega prispevka Branka Hojnika protagonistki »proučuje« v klinično belem krožnem prostoru, ki se razpre pred občinstvom (ter ga s posameznimi osvetlitvami tudi vleče k sebi) in ki ju nazadnje »ujame« v nemožnosti upora. V tem zaključnem poudarku je najti tudi režiserjev odmik – ali njegovo branje Geneta s perspektive današnjih dni: s podobo ujetosti, figurama, ki obtičita na mestu prestopa (v reži ob koncu zaprtega prostora), Möderndorfer tako nadomesti besedilno smrt Claire kot simbolno smrt Gospe.
Služkinji torej režiser postavi dobesedno v območje analize (Gospa vstopi vanj od zunaj, iz občinstva, ju potemtakem tudi sama opazuje?); hkrati pa v prostor vnaša elemente takšnega tipa, kot je kostumografsko (Alan Hranitelj) izdatno poudarjanje Gospejinega razkošja. Če je v teh prispevkih morda prepoznati generalno težnjo k pomenski razplastenosti uprizoritvenih komponent, pa je ob vsej razvidni zunanji izčrpnosti analitičnega pristopa najbolj pogrešati ravno korenitejši odraz notranje razčlenitve besedilnih plasti. Ob tako ilustrativno bijoči izpostavitvi končnega položaja Služkinj – značilnosti njunega upora kot kazalca današnjega – pa bi v samem poteku uprizoritve kazalo celoto tudi sicer graditi tako, da bi do tega organsko pripeljala.