Cannes za odprtje vedno išče poseben film; praviloma ni dovolj, da gre za spektakel ali odmevno avtorsko ime, odpreti ga mora delo, ki je – če je le mogoče - nezdružljivo povezano bodisi z južno Francijo bodisi z mitologijo zvezdništva. In Grace Monaška je natanko takšen film, festivalu se z zgodbo o poroki med aristokracijo in Hollywoodom tako v simbolnem kot dobesednem pomenu ponuja sam od sebe. Dahanov film se osredotoči na krizo v zakonu med nekdanjo hollywoodsko zvezdnico Grace Kelly, ki je leta 1955 med snemanjem Hitchcockovega jet-setovskega trilerja Ujemite tatu na Azurni obali spoznala monaškega princa Rainierja, se vanj zaljubila in se naslednje leto (po svojem zadnjem filmu Visoka družba) z njimi tudi poročila. Zakon je kmalu zašel v krizo, ki jo je na njeni strani poglabljalo vabilo Hitchcocka za vlogo v Marnie (1962), na prinčevi pa srdit spor z De Gaullom.
Čeprav izhodišče spominja na žajfnico, je treba priznati, da vse skupaj zveni intrigantno; predstavljajte si mastne črke na plakatih in napovednikih: Kelly! Rainier!! Hitchcock! De Gaulle!! Bolj konfliktno zasedbo s sredine 20. stoletja bi si težko zamislili, sploh v eksplozivni mešanici spolnosti, filmske industrije in visoke politike. Počakajmo, da vidimo, kaj se bo odvrtelo s trdih diskov.
Moška evrocentričnost
Letos za zlate palme tekmuje osemnajst filmov, kar je razmeroma malo (običajno več kot dvajset). Razlog je preprost, festival je tokrat krajši za en dan, znova se je namreč vmešala politika, namreč evropske volitve 25. maja, s katerimi se očitno ne more kosati niti canska fešta, ki bi pri medijih (vsaj tistih zaresnih) gotovo ostala v drugem planu. Toda 24. je v Lizboni na sporedu finale lige prvakov, kar bo podelitvi nagrad spet vzelo ščepec pozornosti…
Kakor koli, osemnajst filmov tekmuje za večno cansko slavo, o nagradah bo odločala žirija pod vodstvom Jane Campion, ki je leta 1993 zmagala s Klavirjem. Tudi letos so se napovedi glede možnosti prvencev uresničile, selektor Thierry Frémaux v konkurenco ni pripustil nobenega debitanta in le dve režiserki. Kar deset filmov prihaja iz Evrope, pet iz Severne Amerike (med njimi rekordni trije iz Kanade) ter samo po en iz Afrike, Azije in Južne Amerike, kar je geografsko najbolj neenakomerno sestavljen tekmovalni spored zadnjega časa. Frémaux je v intervjuju pred festivalom na vprašanje o hegemoniji Evrope izjavil, da ga pri programiranju ne vodijo geostrateške koordinate, ampak le kakovost. Se strinjamo, če bodo izbrani filmi dobri, se nihče ne bo ukvarjal z njihovim izvorom, se je pa resnično vredno vprašati, ali je evropska produkcija (vsaj v Cannesu) tako dominantna zaradi kvalitete ali zavoljo interesov pretežno francoskih agentov za svetovno distribucijo, ki imajo v tem segmentu primat. Afriških in južnoameriških predstavnikov je od nekdaj res bolj za vzorec, toda azijski delež se zdi povsem osiromašen: zgolj Japonka Naomi Kawase v tekmovalnem sporedu ter po en indijski, južnokorejski in kitajski predstavnik v Posebnem pogledu, drugi sekciji po teži, kjer je od dvajsetih filmov znova kar štirinajst evropskih!
Za druge: posebni program
Preostanek sveta se bo, kot kaže, moral uveljavljati v sekcijah Štirinajst dni režiserjev in Teden dni kritike, tradicionalni opoziciji uradnemu Cannesu, ki tradicionalno tudi največ odkrivata. V tekmovalnem delu za zdaj ni prostora za mlade; izbor vključuje nekaj manj znanih imen, igro pa bodo vodili velikani, tudi v Cannesu večkrat nagrajeni David Cronenberg, Atom Egoyan, Mike Leigh, Ken Loach, Olivier Assayas, Nuri Bilge Ceylan, Jean-Luc Godard (v 3-D tehniki!), brata Dardenne, Tommy Lee Jones in Andrej Zvjagincev, če omenim najvidnejša imena. Povprečna starost je visoka, več kot 55 let, najbolj jo ruši 25-letni Xavier Dolan, ki je od staroste Godarda 58 let mlajši.
