Učiva se, manekena pa ravno ne bova

Tolkalist Jože Bogolin končuje magisterij na münchenski visoki šoli za gledališče in glasbo v razredu dr. Petra Sadla – tako kot Klavžar. Že med študijem na Akademiji za glasbo v Ljubljani je opozoril nase, sam in v duetu: prejel je zlate plakete na Temsigu v letih 2002, 2005 in 2008, zmagal na tekmovanju v italijanskem Povollettu leta 2005, s Slovenskim tolkalnim duom, v katerem sta se združila s Klavžarjem, pa sta bila nato absolutna zmagovalca na IPCL Luxemburg 2009, istega leta sta zmagala tudi na PENDIM v bolgarskem Plovdivu. Na festivalu komorne glasbe v mestu Almere sta zadnji dve leti pobrala nagrado občinstva, lani sta na tekmovanju Salieri-Zinetti dobila prvo nagrado, leto poprej pa tretjo. Prisotna sta na uglednih mednarodnih odrih kot tudi v bolj kreativnih prostorih; leta 2010 sta tako v sodelovanju z Društvom Delavnica v Ljubljani ustanovila festival tolkal Xylodrum. Sta tudi umetnika, tako imenovana indorserja, ki ju podpirata podjetje Adams iz Nizozemske in ameriško podjetje Innovative Percussion.

Slovenski trg šteje manj kot dva milijona ljudi, glasbeniki so v povprečju stari petdeset let in so na trgu trideset, štirideset let. To pomeni določena poznanstva. Vemo, kako se drobtinice za slovensko kulturo drobijo: ni prostora za vrhunsko kulturo in vrhunskih umetnikov se v glavnem ne podpira. Na glasbeni sceni ne moreš več biti trideset let nekje varno spravljen, samo pri nas je še tako. Ne vem sicer, ali so avdicije na dve leti v naših orkestrih, o čemer razmišljajo, prava pot – navsezadnje so glasbeniki še vedno sramotno nizko plačani. Vendarle pa je treba prepoznavati vložek glasbenika vase. Najhuje je, da med glasbeniki samimi pada zanimanje za tisti temeljni odnos do glasbe.

Denarja pri nas pravzaprav ni prav malo, le izgubi se nekje od korita do umetnikov. Vsaka vas ima dramski krožek, zbor in godbo, vse to podpira tudi država, pri tem pa je narobe to, da na drugi strani niso jasni kriteriji, kaj je vrhunska kultura in kaj amaterstvo. Vaška godba ne more biti enako obravnavana kot simfonični orkester RTV Slovenija, ki opravlja nacionalno poslanstvo; godba igra dvakrat na leto, orkester koncertira ali snema vsak dan. Brez teh razjasnjenj se ne bomo mogli premakniti naprej.

Kot rečeno, za glasbo je prišel drugačen čas – ni več podprta s strani države, mi smo generacija, ki živi od sebe. Smo brez statusov, zaposlitev, živimo od svojega koncertiranja. Dejansko nam preostane le igranje. Ni služb, kjer bi lepo poskrbeli za nas, naša služba je, da zjutraj vstanemo in začnemo razmišljati, kje bomo igrali prihodnje leto. Trudimo se, da imamo vsaj leto dni vnaprej »zabookirano«, tako gre to. So tudi luknje, ves čas pa moramo biti v kontaktu, od sebe dajati nekaj novega. Tujina ne prenese stalnic, vsak dan zahteva kaj drugega. Vsi moramo brcati.

Vemo, kakšno občinstvo je na Metelkovi in kakšno je v Cankarjevem domu – publike so različne in se med seboj ne mešajo. Midva sva aktivna osem let in to na celotni sceni, zato se niti ne prištevava h klasičnim glasbenikom. Že najin cede je dokaz, da ne igrava klasične glasbe, temveč igrava dobro glasbo. In zdaj je čisto vseeno, ali je to oberkrainer, metal ali klasika. Tolkala so relativno nova družina inštrumentov, zato je vsa ta glasba moderna; saj igrava tudi Bartoka ali priredbe Bacha, ampak vedno je zraven pridih tega časa. Najina glasba je definitivno poslušljiva, ker tudi midva teživa k temu. Večino del naročiva pri tujih avtorjih, igrava pa potem tiste kompozicije, ki so res dobre.

Poznava avtorje in njihovo delo, nekateri so morda že pred leti napisali kaj za naju. Poznava tudi dela drugih avtorjev, jih poslušava in primerjava, tako da imava vpogled v njihovo estetiko. Poveva željo in proces se začne: avtor pride do naju, posluša, kaj sicer počneva kot izvajalca, potem pa se vse skupaj premika v želeno smer. Ali pa tudi ne, če smo pošteni. Običajno je, da ob tem nastane veliko odvečnega, toda to pač izločimo. Midva nisva kulturni sklad, da bi kar delila naokrog honorarje. Tukaj je pač selekcija in kot naročnika si lahko privoščiva, da rečeva, da nekaj ni dobro.

Kot Drumartica Slovenian percussion duo vodiva zraven še zavod Ksilodrom, ki vsaki dve leti organizira tolkalni festival. To je dejansko najina ustanova v ozadju, ki temelji na nama in žal ne na neki sponzorski podpori. Pri plačilu skladb je v igri veliko denarja, medtem ko naju država finančno nikoli ni podprla. Z ministrstvom se dejansko ne ukvarjava več, imela sva sicer njihove štipendije, za kar sva jim hvaležna. Toda pri nas ne veljajo kriteriji kakovosti in doseženega, uveljavljen je sistem, po katerem je najbolje biti del sistema. Če si člen, ki štrli ven v kateri koli smeri, zate ni obstoja.

Denimo, Društvo slovenskih skladateljev ima cenik za svoja dela objavljen na internetu in drznili so si narediti celo cenik za izvajalce, ki ga sicer ni na internetu, ti ga pa pošljejo, in to je dejansko postala tovarna. Če ministrstvo financira nova dela, se bodo ustanove seveda potegovale za denar, ne glede na to, kakšno glasbo bodo dobile. Država plača! Sam, ki dam denar za novo delo iz svojega žepa, pa se od avtorja poslovim, če skladba ni dobra.

Ne vem. Upam, da bodo sčasoma na DSS spremenili miselnost in ne bo pomembna enkratna izvedba neke skladbe, temveč čim več izvedb. Za zdaj društvo deluje po principu, da vsak skladatelj na leto dobi vsaj eno izvedbo, kar mu prinese določen honorar. Za naše pojme pokrivajo tudi določeno amatersko nišo, z našim davkoplačevalskim denarjem.

Ne. To, kar počneva, je čisti riziko. Kot bi kupila delnico. Veš, katera delnica dobro stoji in kakšno zgodovino ima. Pri takšnem naročilu pa ravno tako veš, kakšen je avtor in kaj vse je že napisal, in če bo dal pravo stvar od sebe, bo dobro.

Vse poteka na podlagi poznanstev, določene inštitucije imava za sabo. Dve leti naju je sponzorirala velika ruska inštitucija Music Olympus Foundation, ki organizira koncerte po vseh največjih dvoranah na svetu. Tako sva med drugim nastopila v Ermitaž teatru v Sankt Peterburgu, naslednje leto pa v istem tednu v Carnegie Hall v New Yorku ter v Berlinski filharmoniji. Super izkušnja, v takšni dvorani ti sploh ni treba igrati, ker vse igra samo (smeh). Do njih sva prišla iz naslova tekmovanj; nekaj sva jih dala skozi, na večini sva pobrala nagrade in tako so naju opazili.

Večinoma pa sva prepuščena sama sebi. Za seboj imava še profesorja Petra Sadla iz Münchna, in če se koga v Nemčiji sprašuje za neko zadevo, se vpraša njega. Zagotovo je to dobra vez, ki naju še vedno drži na nemškem trgu. Druga stvar so najina poznanstva, ki sva si jih skozi leta pridobila. Ravno sem bil na prvi ediciji novega festivala v majhnem kraju Gosau blizu Salzburga. Igrali smo Saint-Saënsov Živalski karneval z otroškim baletom iz Italije. Odlično narejena risanka, ki so si jo med drugim ogledali ugledni umetniški vodje iz vseh koncev, denimo violist in skladatelj Vladimir Mendelssohn, tudi direktor komornega festivala Kuhmo, kjer v treh dneh ponudijo 80 izvrstnih koncertov in razprodajo 40.000 vstopnic. Prišli so čelist Alexander Chaushian, violinist Pavel Vernikov, družina pianistov Bogino... To so ljudje, ki nimajo časa poslušati tvojega cedeja, morajo te slišati v živo. Pomemben je prvi stik z njimi. Vemo pa, kako močni so lobiji na glasbeni sceni. Nisva ravno manekena in ne prideva na vsak oder, danes je namreč v tej mašineriji tudi to pomembno. Učiva se, manekena pa ravno ne bova (smeh).

Premalo – sam kar počasi umiram, vsega tega nisem hotel. Ta hip iščeva primerno agencijo, kar tudi ni preprosto. Na sceni ni več ljudi, ki bi se za nekoga odločili in ga samoiniciativno spravili naprej. Pri zgodovini glasbe so nas učili, kako so včasih na dvorih v bogatih družinah prirejali koncerte. No, takšen je prej omenjeni festival v Gosauu. En večer smo igrali pred družino. In takšne družine v tujini še obstajajo, so del tradicije. V Sloveniji takšne tradicije ne bo nikoli, ker se ne vzgaja v to smer. Ampak midva sva takšna glasbenika, ki prideva igrat tudi v dnevno sobo, za ljudi, ki imajo okus in željo to poslušati. Podobno zasnovan projekt sva izpeljala lani v sodelovanju s Festivalom Ljubljana.