Začetek vsebinskega loka se nahaja v osrednjem delu tridelne knjige z naslovom Na poti do biti. Pesem s kratkim naslovom Se vsebuje tudi odlomek »znebiti se nedoločnikov, // potrebe po pisanju, poezije...«. Izpostavljeno kaže na pesniško vseobsegajočo nujo. In prav tisto, kar začudi, je čutenje razlike med tistim in tem, med odločitvijo in prepustitvijo. Predvsem je poudarjena razlika, ki nastane, ko se pomenski tok zasebne zgodovine razprši v posplošeno in s tem človeško. Ob takšnih pesmih je primerna oznaka eko-bio-poezija, saj je opozorilna, svareča, celo žugajoča. In pa namenjena neomejenosti v smislu človeškega pomnjenja. Zato pa jih spremlja napevnost, izražena s prisekanimi takti in izmeničnimi rimami. Seveda se kaj takšnega spodobi za skoraj vsako pesem, ki naj bi se jo pelo, kar pa za tistnice pomeni, da so tukajšnjice.
Pesmi v zbirki Tisto dokazujejo tudi pojav, ko zapisana pesem podleže nujnosti predaha. Pretežno se lahko v pesmih zazna širino jezikovnih zmožnosti slovenščine, kar se lahko opazi tudi na naslovnici s sliko Lee See-minga. Spominja na nekaj, a na tisto pravo; tisto, za kar se gre, je nedoločeno, izmuzljivo, skorajda odsotno. Pesmi dajejo napotke za soočanje z resnostjo preživetja, njihov videz omogoča lažje pomnjenje; četudi različnice ohranjajo enotno sporočilnost, dosegajo območje, kjer so možnosti za oziranje po tistem v dosegu zretja. Tretja oseba ednine ob takšnem branju zlahka doseže množino, kar pa seveda ni prelahko za množičnost. Najpomembneje je, da so pesmi dovolj nazorne za odpravljanje težav v zvezi z užitki branja.
