Tri poetike, tri zbirke

Pesmi Helene Zemljič v zbirki Bazen, ki ga odnašajo robovi so nastajale več let – od študijskih dni do tik pred izidom. Med pisanjem jih je večkrat preoblikovala, nekatere povsem spremenila, druge ohranila skoraj nespremenjene. Ključno vprašanje pri sestavljanju zbirke je bilo: kaj te pesmi povezuje?

»Za sidrišče sem si izbrala družino in ljudi, ki so mi pomembni, ljudi, ki so mi včasih tudi nevede pomagali sestaviti zbirko,« pove. A za pesnico poezija ni le pripoved o drugih. Je tudi način gledanja. »Poezija je zame privilegij jezika, ki ga imamo, ko smo popolnoma zbrani,« pravi. V nasprotju z vsakdanjimi odzivi in avtomatizmi nam pesem ponudi trenutek zbranosti, v katerem »vidimo neko reč v popolnih detajlih, hkrati pa nam ta pogled šele omogoča videti širšo sliko«.

Svojo zbirko predstavi z zadržanim upanjem: »Uspešno je zanjo, če lahko tudi kdo drug iz njih kaj dobi – občutek, misel, dvom.« Podobe v pesmih izvirajo iz resničnih krajev in oseb, a se trudijo odlepiti od konkretnega: »Da niso zgolj dejanske in moje, temveč povedo še komu kaj drugega.«

Mrčes

Dejan Koban je znan po tem, da poezijo jemlje kot proces spontanosti, eksperimenta in nenadne montaže. Zbirka mrčes je v veliki meri nastajala med intenzivnim dvotedenskim pisanjem, potem ko je dolgo beležil posamezne verze in fragmente. »Natreniral sem se tako, da sem čim manj razmišljal, kaj in o čem naj pišem,« pravi. V poeziji gre za odtiskovanje trenutkov v formo – a ta forma ni nikoli udobna.

»Moja knjiga ne nosi ene teme in ne nosi nikakršnega sporočila,« pove naravnost. Gre za »hipno kolažiranje življenja«, ki včasih prikliče pred oči »drobno, zoprno, venomer drdrajočo mašino«. To niso pesmi, ki bi želele ugajati. To so »zajebane pesmi«, kot jih sam imenuje.

Pisati ga žene upor – ali, kot cinično doda, »morda tudi želja po slavi in hotelih s petimi zvezdicami«. Bralcu pa svetuje: »Med branjem mrčesa imejte pri sebi loparček. Da lahko hitro lopnete po najbolj zoprni pesmi.«

Parada heteroseksualcev

Verzi Blaža Iršiča v zbirki Parada heteroseksualcev so nastajali dolgo, »brez pravil in smerokazov«. Ustvarjal je brez načrta, »da bi lahko ustvaril vsaj enega vojaka, ki ne upa streljati«. Ta kontradikcija je bistvo njegove poetike: pesem kot prostor neubogljivosti, kot nasprotje moči in oblastnosti. »Vedno isto – svoboda. V vsej svoji sladkobi in strašnosti. Ljubimkanje z abnormalnostjo,« pravi.

Pesmi so hkrati »umazane in čiste«, besede, ki prihajajo iz notranje norosti – »moje in vaše«, kot pravi sam. V svetu, kjer se vrednost meri v številkah in kjer »mečemo bombe«, Iršič ne išče utehe v normalnosti – prav to normalnost skuša razgaliti kot temelj problema. Na vprašanje, kako bi svojo zbirko predstavil bralcem, odgovarja: »Dragi bralci, največkrat upamo, da si bo upal kdo drug.«

Vse tri zbirke prinaš​ajo pesniške glasove, ki nočejo pomirjati, temveč vznemiriti – z vprašanji, podobami, čudnostjo ali celo z jezikovno agresijo. Helena Zemljič vabi k zbranemu pogledu, Dejan Koban nas zasuva z zvočno montažo časa, Blaž Iršič pa brez zadržkov preizprašuje družbene norme. Gre za poezijo, ki si ne nadeva lepih mask, temveč govori, kot misli – iskreno, odločno, z vso močjo jezika.