Ob tem, da prebiramo Sofijine zametke romanov, torej fikcijo v fikciji, se paralelno vriva še zgodba z junaki iz treh knjig, nagrajenih z najprestižnejšo slovensko literarno nagrado, ki so del domače knjižnice glavne junakinje. Ta pripoved je speljana po groteskno fantazijskih tirnicah in mestoma spominja na absurdne prigode družine Adams. V njej bi lahko razbrali namigovanja na obskurnost in mračnost slovenske književne zapuščine. Obenem pa tudi sama protagonistka izgine z radarjev, zaznavajočih neliterarni svet, saj polzi v nekakšen fantazmagoričen prekat, poln déjà vujev in iz sanj zmontiranih prizorov, kjer se v razmerje zaplete s svojim knjižnim alter egom, ki laska njenim pisateljskim poskusom, medtem pa se njen dejanski partner Dragan zadrži v čakalnici »resničnosti«. Za nameček je zgodba odvozlana v varljivi časovni dimenziji.
Ne gre zanikati, da je morala avtorica ob takšni strukturi, ki za vsakim vogalom prinaša nepredvidljivost, pošteno odtisniti vijake domišljije, a si je ob tem v proznem prvencu oprtala nekoliko pretežko culo, ki celoten tekst vleče v nekontrolirano smer. Bralca namreč potisne v tako rekoč brezizhoden blodnjak zamisli in nanj prevali odgovornost za iskanje smisla v zapisanem. Možnih interpretacij opisanega je verjetno skoraj toliko, v kolikor rok bo prišla pričujoča knjiga.
