Urbánova uprizoritev (dramaturgijo podpisuje Tomaž Toporišič) sicer ni brez opore; za obravnavo ljubezni v neposredni bližini s sovraštvom poseže po nadvse priročnem delu, Shakespearovem Romeu in Juliji, iz katerega tu pa tam jemlje posamezne odlomke. Na samem koncu (torej v sklepnem poudarku) podobno stori z Büchnerjevim Woyzeckom oziroma z vanj vpisano pesimistično (ali tudi distopično) pripovedjo o siroti, osamljenem bitju v iskanju (dragocenosti) življenja. Vendar kolikor morda Shakespearova tragedija ustvarjalcem služi za okvir ali polje navezave, projektu nikakor ne uspe organsko vključiti njenih odlomkov (izbrani dramski fragmenti so bolj kot ne navrženi) niti s tem renesančnim delom izpeljati komunikacije, ki bi znala spregovoriti ne toliko o ljubezni, temveč predvsem o različnih oblikah njenega nasprotnega pola v luči spremenjenih družbenih razmer(ij). V poskusu obravnavanja tega širokega tematskega polja Ljubezen, ki se glede na izhodiščni uprizoritveni zastavek torej tako le imenuje (in z imenom ne označuje nekakšne izključne ljubezenske vsebine), zajame marsikateri za sodobno stvarnost pomemben vidik (denimo različne izraze nestrpnosti – do drugega, tujega, spolno drugače usmerjenih in podobno), vendar v tem početju ne seže prav globoko. Kajti v Urbánovem postopku si prizori sledijo brez konkretnejše notranje vezljivosti, ki bi najbrž pripomogla tudi k vsebinski izostritvi celote. V neke vrste nizanju slik je sicer prepoznati linijo, ki jo uprizoritev ubira po poti Shakespearove zgodbe (ne brez črpanja iz njene sodobnejše filmske različice), ki pa obenem že krene tudi po svoje, ko se na primer izdatno posveti različnim (deviantnim) oblikam spolnega vedenja – kar se v komično izpeljanih prizorih prevesi v plitko zbijanje šal in se, podobno kot se to zgodi s preoblikovanjem osnovnega spora med pripadniki dveh družin v izliv sovražnega govora (primerljiv s komentarji spletnih forumov), samo v sebi že tudi izčrpa.
Urbán (poleg režije poskrbi tudi za projektu prikladno, zlahka spremenljivo scenografijo) z Ljubeznijo potrjuje zavzetost za ukvarjanje z večplastnimi problematikami znotraj sodobnega družbenopolitičnega konteksta, ki pa jih morda preširoko zajema in v katere v samem uprizarjanju in njegovih učinkih ne zareže prav globoko.