Svoboda, ki jo Svoboda načenja, je seveda svobodnjakarsko življenje z zvenečim nazivom samozaposlenega v kulturi, pod posebno omembo »trenutna prioriteta ministra za kulturo«, ki ga je v teh nekaj dneh na novo in spet izkusil Jordan, njegova uvertura v svobodo je obenem soočenje z njo (Golob je »v tem« recimo že vrsto let: vsekakor bi ponujala večja prisotnost njegove pozicije zanimiv »kontrast«, ki ga izzove z grozečim šopom modrih kuvert; za zdaj ostaja bolj spremljava in priča). Izhodišče predstave je metonimično, prek »specifične« igralčeve pozicije (s šopkom pohvalnih ocen za popotnico), sklene pa, da je svoboda samo beseda, utvara za navidezno moč, zadeva varljivega (teatra). Za dejanski »neustrašni«, svobodni govor bi vsaj Foucault terjal ščepec več doživete investicije; v Svobodi se tveganost svobode predvsem diagnosticira, izvleče na dan in problematizira, ne pa tudi prakticira: v tem je tudi (njena) ironija, navse-zadnje, v kakšni poziciji pa je svo-bodnjak, da bi si svobodo lahko privoščil?!
Predstava je nastavljena deloma v kabarejskem duhu z nekaj duhovitimi točkami, kot je tista v (pot)opisno-reportažni projekciji iz arhiva nastajanja Svobode, ki seveda manjka, ima pa zato iskrive opombe – ali pa, končno, omogoča kopanje v pozornosti publike, ki mu jo spelje neka naključna riba. Jordan se kot prekaljen maček seveda z vajeno lahkoto premika od točke do točke, se prestopa po resnobnem Cankarju z znamenitimi brki, jih po potrebi odvrže in sklene v navidez sproščeni drži s cigareto in nogami na mizi. Predvsem pa se izmika vsem kontekstom in pravilom (igrane) spodobnosti, pa tudi svoji osebni poziciji, ko preprosto opozarja tako na diskurzivno vklenjenost situacije, na ujetost človeka umetnika v simbolnem redu in v produkcijskih in nagrajevalnih mehanizmih umetnosti ter na razmerje med letno inventuro gledališč in dnevnim preživetjem znotraj njega. Šarm je v njegovi izmikavosti med prevzet(n)ostjo ali pristranostjo, ki spreminja barve tudi, ko se sonči v soju luči in pogledih dragega publikuma, te spremenljive živali.
Jordan v »popolnoma svobodnem duhu« za sklepno dejanje vendarle izvrši prerez publike in njeno postopno diskvalifikacijo, ko jo milostno odpusti iz predstave na svobodo. Kdo bi vedel: če ni vse v besedah, morda res zbere neustrašni pogum vsaj za posebno izbranko ali izbranca iz občinstva. A to je zadeva osebnoizpovedne, morda lirske dimenzije. V postdramskem pa gre za simpatičen paket, ki iz »prividnosti« ustvari zanimivo intrigo in spretno izrabi »pravila igre« v svoj prid.
