The Thing se, kakor so priobčili, naslavljajo na privržence iz vrst »rock, noise in jazz skupnosti«, na poslušalska občestva, ki se trudijo ohraniti svoje kolikor toliko neodvisne glasbene svetove. Neodvisne v mišljenju, glasbeni tvornosti, produkcijskih razmerjih. Morda se to sliši kot oguljena retorična fraza, če upoštevamo vesoljno povodenj »neodvisnosti« okoli nas, resnici na ljubo pa se v realnih materialnih pogojih za ustvarjanje glasbe in delovanje glasbene skupine pravzaprav za bend kova The Thing kaže kot edina mogoča pot nadzora lastnega dela in sprotne oskrbe ozke fenovske baze s ponovnimi izdajami.
Album je prvenec njihove na novo ustanovljene založbe. Njen namen ni le izdaja nove godbe, marveč ponatis vseh dosedanjih albumov The Thing tudi na vinilih, kar je čedalje bolj razširjena praksa bendov, ki s tem vzdržujejo posebno kulturno distinkcijo zasebnih poslušalskih rab, po drugi strani pa na cedilu puščajo razmahlo zastonjkarstvo internetnega okušanja glasbe.
Mats Gustafsson (saksofoni), Ingebrigt Håker Flaten (električni bas) in Paal Nilssen - Love (bobni) kot The Thing delujejo od leta 2000. Tedaj so z imenom benda in albumom prvencem, ki je bil enkratno posvetilo liku in delu trobentača Dona Cherryja, načeli neko posebno obdobje reinterpretacije zgodovine jazza in njegove sinteze s prodornim, eksperimentalno usmerjenim rockom z obrobij. Tudi njihov nabor gostujočih glasbenikov, s katerimi so snemali plošče in koncertirali, je kazal na »revival« in obenem združitev svobodnjaških drž v godbah, saj so združili sile z glasbeniki, kot so Joe McPhee, Ken Vandermark, Peter Brötzmann, Otomo Yoshihide, Jim O'Rourke in Thurston Moore. Navsezadnje se je tudi zadnje »komercialno« srečanje s pevko Neneh Cherry izkazalo za ne preveč pretirano »češnjevo reč«, saj reminiscence iz nič kaj lahkega rockovskega untergrunta ali Sun Rajeve galaksije pač niso nekaj, kar postrežete kot desert. To je za The Thing kar glavna godbena jed. In vendarle je bilo vredno čakati na ta peti samostojni album trojice. Je močan, v konturah skladb skop in reduciran, a silovito razkošno odigran sonični udarec benda, ki celo skladbo Duka Ellingtona Heaven prestavi v današnjo glasbeno senzibilnost in ohrani digniteto mojstra velike forme. Zdi se, da je trojica komaj čakala, da spet zakriči skupaj in to zamrzne na tonskem posnetku. Vseeno je, kje začnete poslušati album, morda celo pri zadnjem komadu, ki je Epilog. Preskok v Indio zato ne bo brzonog, morda bo le bolje pripravljen na drugačen tip emocije in drugačno tipanje po tradiciji, ki ni zakrnela. Je živa in dejavna. In The Thing so njen tvorni del.
