Švic, gola koža in vulgarne besede, ki morajo biti izrečene s strastjo

Kabaret Tri prste pod popkom je zasnovala in zrežirala igralka Maruša Geymayer - Oblak, dolgoletna članica ansambla Slovenskega mladinskega gledališča (tu bo predstava tudi uprizorjena), ki je skupaj s soustvarjalci pod drobnogledom prebirala slovensko kvantaško ljudsko poezijo. Pesmi, v katerih se na žgečkljiv način zrcali ljudski vitalizem, se napajajo v poveličevanju ljubezenskega akta in v želji po blažilnih učinkih spolnih užitkov. Ekipi uprizoritve je pohujšljiva poezija služila kot izhodišče za izzivalno razkrivanje seksualnih fantazij, ki ponujajo zabaven način in luciden pogled na naš narod, njegovo zgodovino in miselnost.

Zdela se mi je kot dobra tema, ki pa je premalo znana, ker za mnoge ta poezija velja za nežlahtno in nesofisticirano; obenem pa sem jo videla kot odlično izhodišče v povezavi s kabarejskim žanrom, ki sem ga odkrila pred letom in pol. Kabaret je danes postal nov medij, to je gledališče, ki združuje veliko različnih umetniških form, glasbo, gib, klovnovske veščine in striptiz. Sicer pa se je tema nekako ponudila kar sama, ko sem se spraševala, kako Slovencem pogledati pod kožo. V tem pogledu me ne zanima toliko politični angažma, prej to, kako se lahko delam norca iz sebe. Če pa želim to, se moram najprej vprašati, kakšna sem jaz – kot Slovenka. Kakšni smo Slovenci in kakšni smo takrat, ko slečemo obleke in se sprostimo? To spraševanje nas je pripeljalo do najbolj profanih odgovorov, ki jih predelujemo na nov način.

Novi kabaret je žanr, ki se je v Evropo po zatišju vrnil pred približno dvanajstimi leti. Sama sem prišla v stik z njim na delavnici Marise Carnesky, ki jo je vodila na Mestu žensk. Tam sem srečala tudi Tino Janežič in Matica Bobnarja, s katerima smo že tri mesece po delavnici naredili prvo novokabarejsko predstavo Rdeči kabaret, ki se igra po raznih klubih in beznicah. Za večino ljudi je prva asociacija, ko slišijo za kabaret, Liza Minnelli – ali pa Broadway in muzikali. Toda ne smemo pozabiti, da gre pri tem tudi za striptiz in peep show. To so stvari, ki so v petdesetih letih prejšnjega stoletja doživele deviacijo. Kabaret je v nekem trenutku postal preveč »gemajn« in ljudski, zato se je obrnil v bolj komercialno smer ter pri tem izgubil svoje nesramne vsebine.

Te so se ponovno pojavile pred približno petnajstimi leti v Londonu in Berlinu; novi kabaret se mi zdi genialna uprizoritvena forma. Sestavljen je iz več točk, ki so lahko nežne in zabavne, lahko pa se ukvarjajo z body artom in drugimi ekstremnimi oblikami. Te so nanizane skupaj v paket, ki nima samo ene teme in tako ponudi mavrično sliko sveta. Mi smo pripravo tokratne predstave začeli tako, da smo sedeli za mizo, brali pesmi in se ob njih pogovarjali o Slovencih in naših lastnostih. Seveda nismo prišli samo do slabih strani našega naroda – a jasno je, da mora biti kabaret nesramen, in zato smo se lotili tega, kar smo zaznali kot napako. V kabareju moraš biti nesramen in krut, v prvi vrsti do samega sebe.

Mati. Ta dominantna slovenska mati je zmeraj najmočnejša. V Sloveniji nimamo dive, ker bi bila takoj ozmerjana za kurbo, če ne bi sodila v ustrezno socialno okolje. Še danes po dveh glažih za prasico deklarirajo vsako, ki ima kratko krilo. Svetnica pa je nedotakljiva in zaradi tega ne zares privlačna. Tako da mislim, da je Slovencem še zmeraj najbližja mati – kot motiv dobrote in požrtvovalnosti, kot ženska, ki skrbi, rojeva in je povezana z zemljo in prizemljenostjo. Tudi v kabareju smo uporabili ta falični motiv mame, ker se nam zdi tako splošno slovenski. Čeprav na splošno v Evropi velja, da se radi sprašujemo, kaj se dogaja z moškimi, ker so se zapustili in izgubili svoje funkcije, mislim, da so matere krive, da so moški nesamostojni in da se ženske nanje ne moremo več zanesti. Nisem si mogla kaj, da se ne bi lotili tega motiva.

Definitivno je za Slovence erotična voljna ženska, če govorimo o moškem pogledu. Voljna ženska, ki hoče seks, ki si pusti blizu – in jih pusti več. Tričetrt erotičnih ljudskih pesmi je skrajno šovinističnih in kar težko jih je večkrat brati. V današnjih časih pa je erotično pokazati meso. Neestetizirano, neskrito meso, ki stopi pred tebe in se pokaže. Popolni užitek. Takšna je naša izkušnja že iz Rdečega kabareta. Žvižgajo in ploskajo nam tako moški kot ženske, pa ne samo za pogum, ampak bolj v smislu: »To, bravo, nehajmo se skrivati! Nehajmo olepševati stvari in biti tako prekleto sofisticirani!« Prav to najbolj profano, tisto, kar se zdi na prvo žogo, čeprav je v resnici zelo premišljeno, je najbolj priljubljeno pri občinstvu – švic, gola koža, stegna, joške, vulgarne besede, izrečene s strastjo in ne z občutkom krivde. Tega je v naši družbi premalo, ker se nam zdi, da smo preveč izobraženi, da bi nas to zabavalo – pa nas še kako.

Živimo v časih, ko si za fizično ljubezen vzamemo vse manj časa. Bolj pomembno je postalo, koliko imaš v glavi, koliko si produktiven, korekten, redoljuben. Preprostega hedonizma, razen morda tega, da hodijo v drage restavracije, kjer jim počasi servirajo hrano, si ljudje več ne privoščijo. Vsaj tisti ne, ki jih poznam. Neformalno smo se pozanimali med ljudmi s podobno izobrazbo ter ekonomskim statusom, kakšno je njihovo erotično življenje. Ugotovili smo, da ga praktično sploh ni. Vsi se samo delamo, da to počnemo, v resnici pa tega nihče ne dela, ker je preveč utrujen ali pa se sam sebi zdi preveč grd. Bil bi že čas, da bi začeli užitek poveličevati. Če daš toliko denarja, da ti servirajo drago hrano, bi lahko tisti denar porabil za to, da kupiš svoji ženi dober negliže. Odgovor na vprašanje je torej preprost: hočemo nagovoriti Slovence, naj gredo domov in – uživajo.