Nedavno je postala častna predsednica Mesta žensk, ki je po skoraj treh desetletjih še vedno ena izmed točk upora in boja za ženske pravice v času, v katerem po eni strani poteka retradicionalizacija in brisanje spomina na emancipatorične boje, po drugi pa narašča nasilje nad ženskami in drugimi ranljivejšimi skupinami.
Nedavno ste postali častna predsednica Mesta žensk – Društva za promocijo žensk v kulturi, pa me zanima, kakšen je vaš pogled na to nevladno organizacijo, ki je bila ustanovljena leta 1996, istoimenski prvi festival pa je bil že leto prej, se pravi pred okroglimi tridesetimi leti.
Povabila sem bila vesela, najprej zaradi tem, ki se jim Mesto žensk vsa leta posveča, potem pa zaradi njegove trajnosti in vztrajnosti. In seveda tudi zato, ker deluje na dveh področjih, med aktivizmom in umetnostjo, kar je v tem obdobju ponovno postalo zelo pomembno, saj smo spet priča političnim temam, za katere smo verjeli, da so za zmeraj odpravljene, pravice pa so bile tudi uzakonjene – recimo pravica do splava. Zdaj pa kot aktivistka ugotavljam, da ne zakoni ne sodbe ustavnega sodišča niso dovolj, da bi pravico ohranili, če del politike zasluti, da bi lahko jahal na starih predsodkih. In seveda so tu vse te grozne vojne okoli nas in ta nova razpihovanja sovraštva.
