Minuli četrtek sta ob izidu novega albuma New Religion nastopila v Klubu Gromka. Kot običajno sta tudi tokrat zasedla prostor pod odrom in udarila brez pardona. Ko sta imela prste na tipkah in knofih, sta bila kot priklopljena na 220 voltov; ko sta vlekla kabel za sabo in se z mikrofonom zarivala v občinstvo, sta bila divja in nevarna; ko sta bruhala zadnje kaplje žolča iz sebe, je soočenje s tono hrupa postalo prekleto resno, zato pa sta v pavzah delovala na pol razpuščeno, na pol izgubljeno. Kot da nista vedela, kje sta. Kar se je na prvo oko zdelo diletantstvo, je (bilo) v svoji srži rezultat fanatične predanosti. Nista nastopača; pozerji nikoli ne vlijejo maksimuma v svoj komad. Izčrpavala sta se in v transu izgubljala tla pod nogami, a nikoli klonila. V premorih sta lovila sapo za novo koncentrirano atako. Na krilih bučnega punta sta zvočno sintetiko zmlela v fizično gmoto. Ko se jima je na bobnih pridružil še Robi Bulešič, ki je poskrbel za miks in mastering nove plošče, pa je odjeknilo, koliko prostora in širine je še za drzne ideje It’s Everyone Else.
Z objavo nove plošče na vinilu za avstrijsko založbo Noise Appeal si ta predani tandem ni le še bolj odprl vrat iz Slovenije, ampak se je izstrelil s projektilom, ki ohranja živo in krvavo prezenco benda. Brez olepšav, surov in direkten, nam odkriva številne detajle, ki se na napadalnih koncertih pogostokrat izgubijo in utopijo v trušču, ker so preveč subtilni in pretanjeni. Izkaže se, da njuni ventili le niso vedno odviti do konca. Njuna odlika je lomastenje po prvinah različnih radikalnih muzik in pri manipulaciji, ki raste iz kaosa, si jemljeta popolno svobodo. Na trenutke že prav predrzno drobita in iz kosov metala, electro body music, rocka, noisa, techna, hard cora, industriala, klasike in darka sestavita nove udarne celote. Namesto šablon se držita spontanosti in utrinkov, zato sta nepredvidljiva in se izmuzneta posplošitvam. Preskakovanje iz brutalnih izlivov v komorno melanholijo jima ne dela težav, da o krvoločnem rjovenju in angelskem glasu ne govorimo. Vokali imajo na novi plošči pomembno vlogo, saj poudarjeni in zamazani z efekti zgostijo hipnotičnost in odebelijo silovitost eksplozije agresije.
Če je prvenec z naslovom Is It Me? (2012) izražal kanec nesamozavesti, je New Religion druga zgodba. S priloženim manifestom k plošči se prepričljivo materializira avtonomna celica, ki ustvarja svoj jaz. Za opis njunega ustvarjalnega procesa, potenciala in same neomajne drže si lahko izposodimo besede stare sibirske šamanke Umai iz knjige Ples v krogu: »V družbi z ljudmi, ki ne podpirajo njihovega samospoštovanja, večino časa občutijo odpor do njih. In obratno, ko čutijo, da jih drugi potrjujejo, ustvarijo občutek naklonjenosti do njih. Ko se ljudje ustvarjajo, torej združujejo preteklost, prihodnost in sedanjost.« To je tisto, kar prodre kot žarek optimizma skozi vso zgneteno zvočno gmoto besa in bolečine.
