Prvih dvanajst let sem njena gledališka teoretska besedila bral kot še nikoli nikogar in ničesar, zato se mi je zdelo več kot smiselno, da jo ob prvi priložnosti tudi osebno nagovorim.
Tiste, ki so bili in jih zdaj ni več, doživljamo in razumemo prek njihovih del. Dela prof. Mirjane Miočinović so izborna, teoretsko natančno odtehtana, samozatajeno asketska. Ravno zaradi vsega tega so paradoksalno – glasna. Verjetno zaradi vsega naštetega v gledališču potrebujemo dramaturge in dramaturginje.
Jakost in kadenca njenega govora sta izražali najvišjo stopnjo mišljenja. V načinu njenega govora sem doživljal njeno gorečnost za etično. Svoje čezmerno doživljanje umetniškega je dosledno reflektirala umirjeno racionalno. Doživljanje kompleksnega in najzahtevnejšega pa je izražala globinsko tehtno. Vedno kritično! Ob njej, študentki Sorbone, sem spoznal pomen besedne zveze »evropska duhovna navpičnica«.
Tja, kamor ste odšli, prof. Miočinovićeva, se gosti in vrtinči občutljiva materija. To za vas ni nič novega!
Iz teoretskega govora prof. Miočinovićeve se natančno vidi njeno etično dihanje in razkosane sence gledališkega »absolutnega zdaj«. Mi smo tisti, ki upravljamo gibe, glasove, oblike, svetlobo in barve, mi smo tisti, ki s pogledom podpiramo neskončnost, da bi okusili ritmizacijo tistega, ki se nikoli ne predstavi! Skupaj zasledujemo smisel! Prof. Miočinovićeva se je zavedala, da umetnost v kritičnih trenutkih od nas zahteva zoperstavljanje uniformnemu in ideološkemu. Zoperstavljanje kiču hujskaštva.
Skoraj dve tretjini stoletja je prof. Mirjana Miočinović teoretsko premišljevala »praznotelesnost« svetega človeka Moma (1896–1948). Če se je kdo zavedal, da je umetnost gledališke režije način delovanja dogodka, je bila to ona. Povzemala je Momove skrajne antiliterarne režijske postopke in jih usmerjala v zadnji smoter gledališča. Občutljivo je razlagala njegov strah, analizirala njegovo metafizično psihologijo in z vso odgovornostjo podpirala njegovo razbijanje tabujev. Momo je bil v vseh legah skrajen!
Zato pa je bila ona vedno, resnično vedno, umirjeno ozaveščena. Teoretsko sistematično nam je prenašala kompleksno vedenje o Momu. V vseh primerih je zavračala poenostavitve. Sredi komunistične kolektivistične obsesije nam je vzporedno projicirala Momovo skrajno subjektivizacijo in transformacijo »gledališča krutosti«. Z gibljivim in jasnim valovanjem vedenja je izžarevala – resnico. Bila je kruto stroga do belega, teološko zariplega moškega.
Momo pa ni hotel biti ne moški in ne ženska, želel je biti bitje čez življenje in čez oponašanje življenja, hotel je biti onkraj dobrega in zla. V svojih teoretskih spisih je prof. Mirjana Miočinović izvajala teoretski obrat od Moma h krutemu in od krutega nazaj v območje racionalnega. Vse do trenutka, ko so pred njo začeli kič moški cviliti in renčati od besa in podle moči.
S svojo polemično mirnostjo je ob svetli Savi predihavala etično in ob Donavi strogost krutega, medtem ko sta se reki zlivali druga v drugo.
Tudi zato, ker moramo vsi umreti, smrti ni!
