Na javni natečaj za izbiro najprimernejše rešitve za spomenik žrtvam vseh vojn, ki ga je lani razpisalo ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v sodelovanju z Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije, je do predpisanega roka (13. september 2013) prispelo 39 elaboratov (pod šifro), med katerimi je ocenjevalna komisija nagradila tri. Prvo nagrado v višini 13.200 evrov je prejel projekt, ki so ga zasnovali Rok Žnidaršič, Mojca Gabrič, Samo Mlakar in Žiga Ravnikar. V utemeljitvi nagrade je komisija med drugim zapisala: »Prvonagrajena rešitev oblikuje poseben, vendar odprt prostor obeležja, vpet na zgodovinsko os prostora... Dva, v temelju povezana stebra naroda naj bosta v svoji abstraktni obliki metafora in aluzija enotnosti v dvojnosti. Stebra sta med seboj razmaknjena po dolžini in globini, da določita osrednji prostor spomenika, kamor se polagajo venci.«
Predsednik ocenjevalne komisije Aleksander Ostan je udeležencem včerajšnjega posveta »O vlogi umetnosti v spravnem procesu« uvodoma pokazal, kje bosta ta stebra kot spomenik žrtvam vseh vojn stala: na prostoru, pravzaprav nekakšnem dvorišču med Kazino in nekdanjim klubom Bakhus. To dvorišče je zdaj še za obzidjem, ki pa bo moralo pasti, da se bo lahko »novo ustvarjen prostor spomenika navezal na prečno os Zvezde in tako imenovano Plečnikovo os Napoleonovega stebra ter prečno os stranske fasade Kazine«, kot je Aleksander Ostan opisal zametek ljubljanskega Južnega trga.
Sam posvet »O vlogi umetnosti v spravnem procesu«, ki ga je organizirala Socialna akademija, pa se je v kazinski dvorani (prav tisti, kjer je bilo v času okupacije italijansko poveljstvo, po vojni pa slovenska skupščina) začel z videoprojekcijama Antona Drobniča, predsednika Nove slovenske zaveze, in Tita Turnška, predsednika Zveze združenj borcev za vrednote NOB, ki sta se izjavila o spravi in spomeniku vojnih žrtev. Drobnič je povedal, da takšnega spomenika nima smisla postavljati, dokler še ni ugotovljeno število grobišč po vojni pobitih domobrancev, dokler že najdena grobišča ne bodo primerno obeležena, dokler ne bo vložena kazenska ovadba zoper krivce povojnih pogojev in dokler tudi sama politika ne bo obsodila povojnih komunističnih zločinov. Turnšek ni imel nič proti spomeniku vojnim žrtvam, glede sprave pa je menil, da ni mogoča, če se ne upošteva vseh zgodovinskih dejstev, in eno je že to, da je bila med okupacijo tudi kolaboracija; zato namesto sprave predlaga pomiritev.
Moderator posveta je povabil Spomenko Hribar, da bi komentirala ti izjavi, a se je temu odrekla (»ker bi se sicer stvar preveč zavlekla«) in raje citirala iz svojega spisa »Krivda in greh«, v katerem je prva predlagala, da bi v Ljubljani postavili spomenik, obelisk z napisom »umrli za domovino«. Njena ideja sprave, ki je sprva delovala škandalozno, je bila v bivšem režimu res polagoma sprejeta in je tudi dala nekaj spravnih gest, toda v samostojni Sloveniji sta tako leva kot, po mnenju Hribarjeve, še bolj desna politika poskrbeli, da je ta ideja postala spet sporna oziroma vir sporov. In nagrajeni projekt spomenika s svojima dvema stebroma se ji prav zato zdi bolj spomenik današnji slovenski razdeljenosti kot pa spomenik preteklosti.
Zgodovinar Igor Grdina je opozoril na zanimivo razliko med zgodovinskimi dejstvi in spominsko tradicijo, ki se ohranja vsaj še v dveh generacijah; in ta tradicija se hrani s tako različnimi spomini, da se težko uskladijo z zgodovinskimi dejstvi, še posebej če so politično manipulirani. Citiral je tudi italijanskega generala, ki se je pohvalil, da so Italijani z okupacijo Slovence sprli za nadaljnjih 50 let. Zato bi bila po Grdini sprava dobra že zato, da ta general ne bi imel prav.
Nadaljevanje posveta je potekalo v okviru posameznih omizij, ki so imela vsaka svojega poročevalca. In kot bi lahko povzeli iz njihovih poročil, je kar nekaj omizij menilo, da še ni čas ne za spravo ne za spomenik.