Da gre za igro, ki spregovori »o današnjih dneh«, je glede na vsebino, pa tudi način njenega podajanja, morda na videz nepotreben, a dejansko odločen avtorjev poudarek. Fragmentarno sestavljena celota, ki v svojem poteku postopoma razkrije notranje vezi – kot se tudi mi sami morda sproti soočamo z različnimi povezavami znotraj, denimo, načina poslovanja nekega podjetja, je odsev našega časa, zdajšnjosti, v kateri z Möderndorferjem prepoznavamo široko prisotnost tesnobe kot stanja, ki močno določa prav sodobni trenutek. Zato ne čudi, da je tesnoba, na občutenju katere dramatik tudi gradi igro, prisotna že v samem naslovu. Vaje za tesnobo slikajo družbo današnjega sveta skozi posamezne člene v njeni verigi, ki so torej znotraj sistema in v odvisnosti od delovanja družbene moči; tesnoba pa prežema tako socialno negotove, ogrožene posameznike kot denimo tudi tiste, katerih položaj je ali pa deluje bolj stabilen.
Naslov, ki se v celotni besedni zvezi ponuja v branje v svoji večpomenskosti (so to morda vaje za shajanje s tesnobo?), prebere režiser (ter scenograf in avtor glasbene opreme) Jaka Andrej Vojevec tudi v pomenu gledaliških vaj; tako uprizoritev zasnuje znotraj okvira tega tipa, torej kot vaje za predstavo, ki postanejo predstava, ne da bi prikrile sam trenutek priprave na nastop kakor tudi ne gledališkega prostora v njegovi »delovni« podobi, z na odru nakopičenimi raznovrstnimi scenskimi elementi. Dramsko besedilo se tako razširi v (oziroma z) gledališko situacijo: fragmentarni odsevi življenj dramskih oseb, ki izhajajo iz »današnjih dni«, prejmejo »podaljšek« v dejanskosti gledališča, ki seveda nikakor ni odporno proti tesnobi in se podobno, kot se to dogaja v Möderndorferjevi igri, sooča s postopki racionalizacije dela. Precej, v resnici pa tudi preveč dolga uvertura dobi s tem dejstvom, ponazorjenim na primeru šepetalkinega dodatnega dela, vendarle svoj izraziti moment resničnosti, ki jo gre potem prepoznati tudi v sami igri.
Po uvodnem dopisu in v skladu s tem predstava steče v znamenju razgaljenja, samega uprizarjanja (z vidnimi spremembami in nenehno navzočnostjo igralcev na odru), a tudi nezmožnosti, nemoči za upor z zgolj mrmranjem (in ne petjem) Internacionale. Vojevec v sodelovanju z dramaturginjo Niko Leskovšek tako poskrbi za razkrito prehajanje med prizori, s čimer pridobi zgoščenost celote, tudi za svojevrstne preplete dramskih z gledališkimi situacijami, ter s predano igralsko zasedbo prisluhne besedilu, ki zmore v svoji dialoški jedrnatosti in stopnjevani gradnji občuteno izrisati stanje sveta, ki ga živimo. Omeniti pa velja dva uprizoritvena poudarka: sklep, ki ima, čeprav izzveni precej odsekano, v nasprotju z dramskim bolj pesimističen pridih, in vmesni poudarek uporniškega značaja, v katerem glas posameznika zavrača lastno družbo in nam tako naslavlja vprašanje: je ta družba res še za nas?