Imena nominirancev za Nobelovo nagrado za književnost so najstrožje varovana skrivnost, ki se po pravilih Švedske akademije lahko objavijo šele čez petdeset let. Kot vsako leto pa smo bili tudi letos priča spekulacijam pred podelitvijo. Večkrat so se pojavila ugibanja, da letošnji nagrajenec za spremembo ne bo politično angažiran in bo, spet za spremembo, nagrado dobila – ženska, šele trinajsta po vrsti. Ob takšnih ugibanjih se je marsikomu počasi svitalo, da bi nagrado lahko pripadla najbolj razvpitemu ženskem imenu med potencialnimi nominiranci, Kanadčanki Alice Munro. In jo je dobila, zelo zasluženo. Izročili ji jo bodo 10. decembra v Stockholmu.
Obstajata posebnosti, ki Munrojevo takoj izločita iz globokega bazena svetovne literature. Prva je ta, da v svetu absolutne prevlade romana Alice Munro dosledno ostaja zvesta kratki zgodbi in noveli, torej zvrstema, s katerima je začela in počasi tudi končuje svoj opus. Druga značilnost je njena vezanost na prostor intime, zasebnosti, družine in gospodinjstva. Ali še bolj eksplicitno, gre za tisto, kar danes neradi imenujemo »ženska izkušnja« – s to oznako povemo, da obstajata dva svetova, ženska pa je ujeta v tistem drugem, omejujočem in nerazburljivem, med štirimi stenami, kuhalnicami in pralnim strojem. In prav v takšnem svetu živijo avtoričine junakinje pa tudi avtorica sama. Že s svojim knjižnim prvencem Dance of the happy shades (Ples veselih senc) iz leta 1968 si je avtorica poleg kanadskega nacionalnega priznanja governor's general award prislužila še medijski vzdevek »sramežljiva gospodinja«. Knjigo je namreč napisala, medtem ko je skrbela za štiri hčerke (kasneje je rodila še sina) in se izogibala intelektualnim krogom. Kljub temu prezirljivemu odnosu do pisateljice gospodinje pa je danes na policah Alice Munro že šest kanadskih nacionalnih literarnih nagrad in vrsta mednarodnih priznanj, med katerimi velja omeniti man booker international za opus in seveda najnovejše in kronsko Nobelovo nagrado. Doslej je izdala 14 zbirk in čeprav nenehno napoveduje upokojitev, tudi letos jo je, je lani izdala zbirko Dear life (Ljubo življenje).
Dvainosemdesetletno avtorico so pogosto primerjali z ruskim klasikom Antonom Čehovom, mojstrom kratkih zgodb, v katerih se na videz ne zgodi veliko, a trenutek nepričakovanega spoznanja, poblisk skritega in neizrečenega presune bolj kot še tako zapletena dogajalna struktura. Prav po takšnem, zelo izmuzljivem terenu hodi tudi letošnja nagrajenka. In težko se je odločiti, v čem je skrivnost njenih izvrstnih zgodb. Morda v nepretencioznosti malih epifanij »ženskega« življenja, morda v muhavosti in nedorečenosti njenih junakinj ali pa v žlahtnih podobah zaprašenega podeželja in meditativnih slikah vsakdanje nepremičnosti. Vsakdanjost je pogosta tema literature, a če je utesnjujoča rutina pri drugih avtorjih vir frustracij in histeričnih pobegov z domačega naslova, so pri Alice Munro strasti prizemljene, polne boleče ljubezni do bližnjih, tihe sprijaznjenosti z lastnimi izbirami ter duhom prostora in časa, v katerih so te nastale. Besedila Munrojeve so močno zaznamovana z okoljem, v katerem je živela, z ontarijskim patriarhalnim podeželjem, izkušnjo dolgega zakona in izzivi poročene ženske v majhni skupnosti; pa tudi z željo po spremembi, z obujanjem zatrte spolnosti in pretresanjem rutine. Če se je v prvih zbirkah Munrojeva ukvarjala z odraščajočimi dekleti, se je v zadnjih posvetila starejšim gospem, ki se počasi ozirajo nazaj in poslavljajo. Iz tega obdobja izhajata tudi edini dve v slovenščino prevedeni zbirki: pri založbi Miš je leta 2010 izšla zbirka Preveč sreče, pri mariborski Literi pa istega leta odlična Sovraži me, rad me ima, dvori mi, ljubezen da, mož in žena sva. Naj si zato za konec zaželimo več prevodov, saj ni prav, da ostanemo prikrajšani za zgodbe, obarvane z magično atmosfero umirjenega vsakdana, ki prikažejo življenje v vsej njegovi izjemnosti, žalostno, boleče, polno neznosne lepote in zavedanja o nepovratnosti časa.
