Beck si je že dolgo tega vzel pravico do spremembe in najnovejši album Morning Phase to je, vendar le v odnosu do predhodnikov Modern Guilt (2008) in The Information (2006). Letnici v oklepaju sta zapisani namensko, saj je večina materiala na aktualnem albumu zorela sočasno (od leta 2005 dalje), a ne po ozračju ne po vsebini ni sodil nanju. In ko bi pomislili, da gre zavoljo tega za žanrsko zelo pester album, vsekakor ni tako. V bistvu gre za vzporeden cikel, ki je v Becku v tem obdobju spontano vzpostavljal in reševal napetosti na melanholični strani, podobno kot se mu je to, vendar iz povsem drugih vzgibov, zgodilo okoli albuma Sea Change. Vseeno ga ni mogoče povsem nasloviti kot njegovega naslednika, kot se rado počne. Morning Phase je namreč odsev čistega zadovoljstva spokojnega človeka, ki uživa življenje, ki se zaveda padcev, a tudi – za razliko od primerjalnika – vzponov. Zato njegova narativnost ne leži v mnoštvu (pre)zapletenih elementov in stilski centrifugi, temveč v ležerni enostavnosti in naravni intimnosti pod kopreno blagega cinizma. Prav odsotnost stilskih premazov je osrednja in efektivna srž projekta, ki album navdaja s pastoralno folk(loro) in, ki prek prevladujočih motivov, veliko dolguje psihedeliji poznih šestdesetih. Prav psihedelija je očitno umirila upornika v njem samem in ga preoblikovala v nežnega trubadurja. No, najverjetneje le nevtralizirala za nekaj časa, kajti nihče ne ve – najverjetneje niti Beck sam –, kam ga bo odnesel naslednji val.
Kot celota je Morning Phase album izenačene atmosfere s komaj slišnimi odstopanji, ki pretežno odpadejo na rabo eksotičnih inštrumentov (dulcimer, charango, glockenspiel). Tudi v njih se skriva del Beckove producentske prefinjenosti, posvojene s strani Nigela Godricha: iz vsakega inštrumenta – in v seštevku teh ni malo – instinktivno izvleče tisti minimalno največ. Omenjena enostavnost vsekakor deluje popolno v okvirih, ki jih postavlja sama sebi. Morda potrebuje le kakšno poslušanje več, da vas topla žalost prevzame v celoti. Nekateri ga pretirano hvalijo, manj je skeptičnih do njega. Rekel bi, da je resnica nekje vmes.
