Splošno znano je, da se v Sloveniji kakovostna literatura prodaja slabo, kar nemara pojasni, zakaj podatki o uspehu prodaje niso javno dostopni niti za tisti segment literature, ki je javno sofinanciran. Vsak mesec zaokroži seznam najbolje prodajanih knjig v slovenskih knjigarnah, ki pa pošilja dvoumno sporočilo, saj o prodajnih uspehih govori, ne da bi jih prikazal. Med deseterico »najboljših« so namreč lahko velika odstopanja v prodaji. Kot pravi predsednik Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcevZdravko Kafol, kjer seznam pripravljajo, si prizadeva, da bi v bodoče dodali tudi število prodanih izvodov.
V javnem interesu je, da postanejo podatki o prodajnih rezultatih subvencioniranih knjig v bodoče javno dostopni, podobno kot to velja za javno sofinancirane programe javnega sektorja, smo preverili na JAK. Odgovarjajo, da jim založniki o tem poročajo, podatki pa so namenjeni interni uporabi, vendar dejansko so javno dostopni. Ker v tej fazi še niso sistematično zbrani in obdelani, so nam podatke o prodaji izbranih naslovov na JAK poiskali »ročno«.
Smo bralci, nismo pa kupci
Zaprosili smo za podatke o nekaj izbranih naslovih z letnico izida 2011. Spodaj navedeni podatki predstavljajo prodajo v prvih mesecih po izidu, kar tudi ne popači realne slike o prodaji, saj je ta v prvih mesecih dejansko največja. Poglejmo najprej k prodajno pregovorno problematični poeziji. Zbirka izbranih pesmi priljubljenega Tomaža ŠalamunaKdaj se je prodala v 170 izvodih. Slovenska humanistika: Erotika, politika itn. filozofa Gorazda Kocijančiča se je prodala v 219 izvodih. Domača proza: s kresnikom nagrajeni roman Koliko si moja?Andreja E. Skubica je bil prodan v 187 izvodih. Še nekoliko bolje se je prodajala zbirka kratkih zgodb Temna snovMojce Kumerdej (269 izvodov). Prevodni literaturi ni nič lažje. Odmevni roman Nacistična literatura v Amerikah Roberta Bolañase je prodal v 116 izvodih.
Podatek, koliko izvodov teh knjig je v slovenskih knjižnicah, lahko vsakdo preveri v sistemu Cobiss. Šalamunovo zbirko denimo naštejemo v 176 izvodih, odstopanje pa je posledica dejstva, da so knjižnice knjigo kupovale tudi v letu 2012. Kaže pa, da so knjige, ki se prodajo v manj kot 200 izvodih, v pretežnem deležu kupile knjižnice. To je še posebno zanimivo, če vemo, da sta bila subvencionirana tako izid teh knjig kot njihov knjižnični odkup. Država torej izdaja knjige, da jih sama kupuje in jih lahko državljani beremo zastonj. Nizek prodajni izkupiček in životarjenje založništva v takih sistemskih razmerah ne moreta biti presenečenje.
Slaba prodaja? Lahko je še slabše
Pri LUD Literatura, katere knjižni program je izrazito nekomercialno naravnan, so v zadnjih letih izšle le tri knjige, ki so prestopile mejo 300 prodanih izvodov. Od teh sta na vrhu dva stripa. »Pri najbolje prodajanih knjigah je delež knjižničnih odkupov približno tretjinski, pri najslabše prodajanih pa je lahko ta skoraj 90-odstoten, kar v številkah pomeni od 70 do 80 prodanih izvodov,« pravi predsednik društva Urban Vovk.
Založba Modrijan je leta 2011 prevedla in izdala roman Oscar in Lucinda avstralskega pisatelja Petra Careyja, ki je prejel vrsto nagrad ter bil več let na seznamu »zaželenih« prevodov, ki ga je objavljalo ministrstvo. V knjižnicah je na voljo okoli 170 izvodov, skupno so prodali 186 izvodov. Se pravi, da je roman kupilo 16 ljudi. Meja pa je lahko še niže. Roman Izklic številke 49 postmodernista Thomasa Pynchona, ki ga je v knjižnicah okoli 150 izvodov, ni dobil enega samega individualnega kupca. »Spodnja meja prodaje brez knjižnic je torej nič (0!),« si ne zatiska oči urednica na založbi Bronislava Aubelj.
Bagatelne cene ne zadostujejo
Znanstvena založba Studia Humanitatis ima nekoliko specifično situacijo s svojo ciljno publiko in zvestim bralstvom, zaradi katerega ni tako odvisna od tržnih nihanj, kot pravi urednica Neda Pagon. Opaža, da se je krizna streznitev družbe pokazala tudi pri odmevnosti njihovega programa. Dobro prodajo namreč beležita Bogastvo narodovAdama Smitha in Kratka zgodovina neoliberalizmaDavida Harveyja. A številko hitro streznijo. O uspešni prodaji govorijo, če v prvem letu prodajo 200 od naklade 600 izvodov. Knjižnicam gre okoli 70 izvodov, v povprečju pa njihove knjige potrebujejo najmanj pet let, da so razprodane.
Zanimivi so prodajni rezultati Študentske založbe, ki ji je veliki met uspel leta 2008 z delom Čefurji raus!Gorana Vojnovića, ki so ga prodali v 17.600 izvodih, sledi pa mu predlani izdana biografija Cavazza, prodana v 7700 izvodih. Preostalo lestvico najbolje prodajanih knjig v zadnjih štirih letih skoraj v celoti zasedajo knjige, ki so jih v okviru festivala Fabula in Svetovne prestolnice knjige prodajali po bagatelnih cenah tri in pet evrov. Poleg cene jim je pri prodaji nedvomno pomagala prodajna mreža, ki so jo čez knjigarne preudarno razširili še na knjižnice, muzeje in druge kulturne ustanove.
Brez dobrih bralk ne gre
Ljubljana je tik pred začetkom tradicionalnih dnevov knjige. A tudi na sejmih prodaja po besedah Bronislave Aubelj iz leta v leto pada, saj kupcev novosti ne zanimajo več in jih pritegnejo le drastična znižanja cen starejših naslovov. »Sejmi tako izgubljajo svoje poslanstvo in se spreminjajo v tržnice.« Nakupov skorajda ni tudi na dogodkih, ki jih prirejajo v svoji knjigarni. »Ljudje radi kaj prigriznejo in popijejo, prizorišče zapustijo praznih rok, gostujočega avtorja in druge sodelujoče pa z dolgim nosom.«
Prodajna uspešnost ima vse večji vpliv na oblikovanje knjižnih programov. Pagonova pravi, da se raje odločijo za prevod tanjšega znanstvenega dela, seveda pa izstopajoči naslovi glede na siceršnji profil založbe to slikovito potrjujejo. Tipičen primer je biografija Borisa Cavazze, ki jo je izdala Študentska založba. Pri Modrijanu zadnje mesece izdajajo knjige o ljubezni, seksu, zdravi prehrani in biovrtnarjenju. Prodaja priročnikov, popularne znanosti in literature predvsem za ženske je po besedah Aubljeve stalnejša. »Kupci teh knjig založbam, kot je Modrijan, na neki način subvencionirajo izdajanje leposlovja ter omogočajo, da jih nekupci lahko berejo zastonj.«
Knjižnice kot rešitev in del problema
Poslovne igre zgodnjega kapitalističnega obdobja, postopna izguba simbolne vrednosti knjige, nižanje naklad, večje število naslovov, višje cene, predvsem k produkciji usmerjena javna podpora, petletna kriza, ki še traja. Tak je kompleksen preplet razlogov, ki jih kot krivce za razmere na knjižnem trgu vidi založnik in publicist Samo Rugelj. »Vse to je v zadnjega četrt stoletja favoriziralo vzpon knjižnic, h katerim so se hočeš nočeš začele obračati založbe resnejših knjig, ki so tam iskale svoj prihodek in prostor, ki jim bo omogočal vsaj preživetje,« piše v uvodniku zadnje številke revije Sodobnost.
Četudi stroka in politika problem poznata, so rešitve za izboljšanje prodaje knjig za zdaj le v obrisih: znižanje cene subvencionirane knjige, knjigarna kot družabni prostor, omejevanje prodaje knjig knjižnicam določeno obdobje po izidu, večja javna podpora knjigam z vsaj minimalnim prodajnim potencialom. E-knjiga kot možna rešitev pa je vprašljiva, saj bo po slovenskem modelu, kakršnega nakazuje Biblos, knjiga še dostopnejša. Ne le za nakup, pač pa tudi za izposojo. Samo Rugelj je previden: »Se bo kupovanju tiskanih izvodov kakovostnega leposlovja, če bo to v vsakem trenutku na voljo prek spleta brezplačno na bralnik, sčasoma odpovedala tudi še tista prej omenjena stoterica, ki iz intimnih, simboličnih, tradicionalističnih in ne vem še kakšnih razlogov vztraja pri kupovanju papirnatih leposlovnih romanov, pesmi, esejev, razprav?«