Kolektiv Belgrade Raw v glavnem razstavlja v domačem okolju, so se pa predstavili tudi na mednarodnih festivalih v Londonu, Sarajevu, na Dunaju, v Splitu in Pittsburghu. Nekaj let so v Beogradu organizirali fotografski sejem ter vodili serijo delavnic Serbia Raw, ki so se posvečale izključno dokumentarni fotografiji. Izdali so tudi istoimensko fotografsko knjigo, v kateri so dela udeležencev iz trinajstih srbskih mest. Po zaslugi ljubljanske Galerije Photon jih zdaj prvič spoznavamo tudi v Sloveniji, mesec dni bodo njihova dela na ogled pod naslovom Belgrade Raw: Bolj ko gledam, bolj neumno. Razstavo so odprli včeraj. Niso prišli le s fotografijami iz svojih ciklov, temveč s fragmenti, osnutki, arhivskim gradivom, skicami.
Kolektivu odstopljeno avtorstvo
Kuratorka ljubljanske razstave Špela Pipan pravi, da pri tem kolektivu fotografija ni razumljena kot samostojni izraz posameznika, temveč kot produkt dialoga, izmenjave in kolaborativnega procesa med članicami in člani. Njihova imena so sicer znana, ne pa tudi podpisana pod fotografije. Tudi te so brez naslovov in spremnih besedil, ki bi obiskovalcu oziroma opazovalcu sugerirala določeno sporočilnost. Avtorji želijo, da si vtis vsak ustvari sam.
»Njihov način dela je počasen, pogosto v nasprotju z naglico sodobne vizualne produkcije: upočasniti, opazovati, razpravljati, dvomiti,« pojasnjuje kuratorka. Gre za eksperimentiranje, surovost, ki se nakazuje že v imenu kolektiva, pa se izpričuje skozi njihovo estetiko. »Ta surovost ni izraz brutalnosti, temveč neposrednosti: razkrivanja tistega, kar pogosto ostane spregledano – marginalnih prostorov, bežnih interakcij, vsakdanjih opravil in mestnih prizorov.« Gre za prizore in motive, ki presegajo tradicijo klasičnega dokumentarizma.
Od fotografiranja k razmisleku
Ker so avtorstvo tako fotografij kot prezentacije odstopili kolektivu, so se tudi v pogovoru z nami odrekli poimenskemu citiranju. Pravijo, da so kolektiv med drugim ustanovili tudi zato, da se vsake toliko ustavijo, vsak zase in skupaj, da premislijo, kje so in kam gredo, sploh pa zato, da svoj prostor dobi tisto, kar jih dejansko povezuje, to pa je fotografija. »V resnici čedalje manj fotografiramo in veliko bolj razmišljamo o sami fotografiji, o tem, kako se jo umesti na razstavo in kako funkcionira v interakciji z drugimi fotografijami,« pravi ena od članic. »Odkar obstajamo, se je nabralo ogromno vizualnega materiala, preplavljeni smo z njim. Zato nas zdaj bolj zanima sama fotografija in teorija, povezana z njo.«
Drugi član dodaja: »Ni nam najpomembneje, ali je neka fotografija tehnično popolna, bolj nas zanimata izraz in sporočilo. Vsi smo se s fotografijo začeli ukvarjati amatersko, ta duh med nami nekako ostaja. In vedno smo se obračali drugače od drugih, ki so recimo delali 'lepe' fotografije Beograda. Zanimale so nas 'nepopeglane' fotografije našega mesta in ta pozicija je tudi vse bolj vplivala na nas.« Spet drugi dodaja: »V fotografiji se danes popolnosti niti ne pričakuje več tako kot včasih; če smo iskreni, je to dolgočasno.«
Na vprašanje, ali iščejo skrite, prikrite podobe mesta, nekdo drug pravi, da jih niti ne iščejo, temveč pridejo same. »Res pa fotografiranje urbane krajine deluje na nas tudi terapevtsko, ko se recimo sprehajaš po ulicah in opazuješ mesto skozi fotoaparat. Tako se tudi najbolj trenira oko. Motivi, ki so potem ujeti na fotografijo, so seveda za nekoga skriti, nepoznani, spregledani, spet za nekoga drugega pa očitni.«
Drugi član doda: »Kar počnemo, meni osebno deluje zelo naravno; grem po mestu in fotografiram tisto, kar me zanima. Z leti pridejo določeni filtri, nekoga nekaj bolj zanima, dejstvo pa je, da je vsak od nas avtor zase. Ne ukalupljamo se, hkrati pa obstaja nekaj, kar nam je skupno.« Fotografije trenutnih demonstracij v Beogradu jih recimo ne zanimajo, ker se ne želijo pridružiti številnim, ki iščejo senzacionalne fotografije (v Beogradu obstaja kolektiv fotografov, ki počne ravno to in samo to, te fotografije pa nato prodajajo domačim in tujim medijem), niti ne želijo biti dokumentaristi oziroma kronisti aktualnega družbenopolitičnega dogajanja. Bolj jih zanima estetika.
Analogno in digitalno
Kar zadeva fotoaparate, člani uporabljajo vse, kar je na voljo – od analognih in digitalnih fotoaparatov do prenosnih telefonov. »Zato lahko gre za zelo profesionalne fotografije, tiste, ki se jih razvija v temnicah, ali pa kakšne slabše resolucije, ki jih je posnel telefon. In potem ko javno nastopimo skupaj, izbiramo tiste, ki so med seboj v interakciji kot nekakšne slike in ne v prvi vrsti kot fotografije,« pojasnjuje eden od članov.
Vizualne podobe na ljubljanski razstavi so postavili v dialog z besedili Jelene Nikolić, ki se je letos kolektivu pridružila kot zadnja. Gre za krajše avtorske fragmente, razmisleke, pomisleke, izreke, ki jih preostali člani kolektiva razumejo kot samostojne entitete, ki ne izhajajo iz samih fotografij, pa vendarle so skupaj v smiselnem dialogu.
