Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo, znan tudi kot krovni zakon na področju kulture, je bil sprejet leta 2002 in od takrat že nekajkrat doživel manjše popravke, nazadnje januarja letos – zdaj pa bo državni zbor (predvidoma v četrtek) glasoval tudi o njegovi najobširnejši spremembi doslej. Ta bo prinesla vrsto ukrepov in sistemskih sprememb, tako pri delovanju javnih zavodov kot nevladnih organizacij, pomembno se bo dotaknila tudi položaja samostojnih delavcev v kulturi, kakor se bodo po novem imenovali samozaposleni v kulturi.
Prenova kulturne zakonodaje je bila ob začetku mandata aktualne ministrice za kulturo Aste Vrečko visoko na lestvici prioritet, dosedanjim zakonskim posodobitvam pa se zdaj po dolgotrajni pripravi (ta je trajala skoraj tri leta) in temeljitem usklajevanju pridružuje tudi ključni pravni akt na področju kulture, ki je v nekem smislu podlaga delovanju celotnega sektorja. Prenovljeni krovni zakon naj bi tako poskrbel za boljše pogoje dela v kulturi in večjo odpornost področja, prispeval pa naj bi tudi k večji dostopnosti, decentralizaciji, učinkovitosti (na primer z zmanjšanjem birokracije ter poenostavitvijo nekaterih postopkov) in medsebojni povezanosti sektorja, kot pravijo na Maistrovi. Naslovil bo tudi spremembe v družbi v zadnjih letih ter nekatere glavne težave, na katere so v času oblikovanja zakona opozorili različni deležniki, od samostojnih ustvarjalcev in različnih organizacij do lokalnih skupnosti.
Med drugim se tako izboljšuje pravni okvir za delovanje javnih zavodov, skladov in agencij, pa tudi nevladnih organizacij, prav tako se posodablja ureditev socialne varnosti tako za zaposlene v javnih zavodih kot za samostojne delavce v kulturi – novo poimenovanje za dosedanje samozaposlene v kulturi naj bi natančneje odražalo njihov položaj, ki se ga je do zdaj pogosto neupravičeno enačilo s samostojnimi podjetniki.
Več pomembnih premikov
Med približno šestdesetimi spremembami v obsežnem dokumentu lahko naštejemo samo nekatere. Na področju javnih zavodov tako novela uvaja dvoletne programe financiranja, ki bodo omogočali bolj stabilno in dolgoročno načrtovanje dela, vendar hkrati ohranja možnost enoletnega financiranja občinskih javnih zavodov, če lokalnim oblastem tako bolj ustreza; uvaja se možnost prekvalifikacije zaposlenih – kot na primer baletnih plesalcev, ki v določeni starosti zaradi narave svojega dela ne zmorejo več delati v prvotnem poklicu – in njihovo zaposlitev na drugem delovnem mestu; vpeljuje se tudi mehanizem za prenos znanja s starejših na mlajše generacije (plačano uvajanje v delo), ukinja pa se neplačano pripravništvo v javnih zavodih. Decentralizacijo naj bi spodbudili z jasneje določenimi merili za namenitev dodatnih državnih sredstev občinskim javnim zavodom, če se za to prepozna javni interes.
Samostojni delavci v kulturi so poleg bolj ustreznega naziva dobili tudi več delavskih ter socialnih pravic: uvajata se karierna dinamika, ki omogoča napredovanje, podobno tistemu v javnih zavodih, ter po razredih zvišuje znesek plačanih socialnih prispevkov, in pa višji ter obenem drsni cenzus, ki tudi tistim kulturnim delavcem, ki ga v manjših deležih presežejo, še vedno omogoča uveljavljanje pravice do delnega plačila prispevkov za socialno varnost. Iz cenzusa so po novem izvzeti potni stroški, ravno tako je mogoče pravico do plačila prispevkov začasno zamrzniti med materinskim, očetovskim ali starševskim dopustom. Širi se tudi pravica do bolniškega nadomestila, še zlasti ko gre za dolgotrajne poškodbe; uveljavljanje bolniške odsotnosti se spreminja iz dosedanjih 30 delovnih dni na 30 zaporednih dni.
Za večjo preglednost
Zakon bolj natančno opredeljuje nevladne organizacije v kulturi ter vzpostavlja pravno podlago, da lahko nevladna organizacija, ki nima svojih prostorov, dobi podporo za kritje stroškov, povezanih z zagotavljanjem osnovnih prostorskih pogojev. Pri tem je omogočena tudi lažja raba javne kulturne infrastrukture, saj bo treba ob uporabi pokriti le dejanske stroške; prav tako je bolj jasno določeno, pod katerimi pogoji lahko nevladne organizacije dobijo javno kulturno infrastrukturo v brezplačno uporabo za daljše obdobje. Zakon upravljanje javne kulturne infrastrukture izboljšuje tudi s podaljšanjem obdobja pogodbenega upravljanja in brezplačne uporabe na deset let (ko gre za nevladne organizacije) oziroma na dvajset let (ko gre za javne zavode ali pa upravljanje državne infrastrukture s strani občin), kar bo omogočilo bolj predvidljivo in trajnostno delovanje kulturnih institucij.
Tudi kulturna politika naj bi postala bolj transparentna in dialoška: prenovljeni zakon namreč uvaja obvezne posvetovalne skupine na ministrstvu (za javne zavode, nevladne organizacije in samostojne kulturne delavce), vzpostavlja evidenco lokalnih kulturnih programov, ki bo v pomoč pri snovanju ukrepov in politik, ponovno pa uvaja tudi možnost, da se prijavitelji na razpis izjasnijo glede mnenja strokovne komisije še pred izdajo odločb. Posodobljen bo tudi ukrep obveznega umetniškega deleža v javnih investicijah: tega se premika v samo finančno konstrukcijo projekta, kar vzpostavlja pogoje za njegovo doslednejše izvajanje.
