Velika razstava o majhni piščali

Odkar je arheolog Janez Dirjejc julija 1995, pred natanko tridesetimi leti, v Idrijsko-Cerkljanskem hribovju v jami Divje babe I, najdišču iz stare kamene dobe, našel neandertalčevo piščal, 60.000 staro piščal iz kosti mladega medveda, ki se je pozneje izkazala kot najstarejši najden inštrument na svetu, je ta tako rekoč ves čas prisotna v zanimanju strokovne in laične javnosti. A vendarle zgodbic okrog nje ne zmanjka. Novo so ob obletnici najdbe v četrtek postavili v Narodnem muzeju Slovenije na razstavi z naslovom Neandertalčeva piščal – 60.000 let glasbe. Ta govori o tem, kaj glasba sploh je in kakšen pomen ima v življenju človeka že od nekdaj. Glasba ni le zabava in domena muzikologov in muzikantov, temveč ima tudi izrazito socialno funkcijo – skrb za sočloveka.

Premična in živa dediščina

»Lahko bi rekla, da govorimo o veliki razstavi, ki pove zgodbo enega zelo majhnega artefakta, ki je morda na prvi pogled tudi videti tako, po drugi strani pa je to izjemen eksponat z neverjetno pomembnim sporočilom – muzej, ki skrbi za premično kulturno dediščino, ta piščal povezuje tudi z živo dediščino, glasbo,« je dejala direktorica NMS ddr. Mateja Kos Zabel.

Po mnenju nekaterih bi moral muzej še več vlagati v promocijo najstarejše piščali na svetu, tudi na mednarodni ravni, vendarle gre za najdbo svetovnega merila, a direktorica zagotavlja, da to že počnejo, v prihodnosti pa bodo še bolj sistematični. Najprej pa je bilo treba najdbo strokovno ovrednotiti, pri čemer niso želeli prehitevati. V nasprotju z recimo Nemci, ki so promocijsko prodornejši, a strokovno sporni. Trdijo namreč, da imajo najstarejšo piščal na svetu prav oni, a je po vseh meritvah njihova najdba vsaj dvakrat mlajša od slovenske. Podatek jim je uspelo vnesti celo v Guinnessovo knjigo rekordov, medtem ko nemška wikipedia vendarle priznava to titulo Sloveniji. Nedvomno zaplet, ki ga bo treba še razrešiti.

Piščali zaradi njene občutljivosti za namene razstave niso prestavljali, še vedno je postavljena v vitrino znotraj stalne razstave v 1. nadstropju muzeja, zgodbe o njej in okrog nje pa so predstavljene v dvorani v pritličju. Razstava je po besedah direktorice zelo interaktivna, participatorna in inkluzivna, saj z bogatim spremljevalnim programom vključuje vse obiskovalce (otroke, starejše, slepe, ljudi s posebnimi potrebami …). V delu je tudi obsežen katalog.

Zvočila in druge raritete

Vodja razstavnega projekta in soavtor razstave mag. Miran Pflaum je povedal, da so razstavo zasnovali v štirih sklopih. V prvem predstavljajo kratek razmislek o samih začetkih glasbe, o najstarejših inštrumentih, pri čemer so se osredotočili predvsem na najdbe iz Slovenije, »ki so precej mlajše od neandertalčeve piščali in izvirajo iz drugih zgodovinskih obdobij do danes. Izbor je dokaj skromen glede na vsa glasbila, ki jih imamo v muzeju, zato bi tokrat raje govoril o zvočilih in nekaterih bolj redko predstavljenih glasbilih, kot so na primer preluknjane kosti, ki na prvi pogled niti ne delujejo kot glasbilo. Vidimo lahko tudi piščali, koščene žvižgalke, brnivke, ropotuljice, drumljice in podobno, prav posebna najdba pa je slonokoščeno piščal, izdelana okrog leta 1700, s čimer to razstavo povezujemo še z eno našo aktualno razstavo na temo baroka.«

Drugi del razstave so namenili najdišču Divje babe in izkopavanjem, zato je bogat z dokumentarnimi arhivskimi posnetki, tretji del razstave je posvečen nekaterim tehničnim in glasbenim raziskavam samega inštrumenta, v četrtem delu pa so se posvetili utrinkom, ki jih najdba sproža pri nas in v tujini. Za razstavo sta nastala dva nova videoposnetka z glasbenikom Boštjanom Gombačem, ki bo v času razstave vodil več tečajev igranja na neandertalčevo piščal. Pravi, da je na piščal tehnično zelo težko igrati, ima pa precej glasen rezek predirljiv zvok. Zadnje čase ga zanima, kako se na ta zvok odzivajo različne živali – menda jih prikliče in umiri – zato ga zdaj intrigira tudi, kako bi vplival na medveda. Gombač z muzejem sodeluje od leta 2016. Za interakcijo z obiskovalci so pripravili tudi mizo z zvočili in piščalmi, ki se jih lahko obiskovalci dotaknejo, potežkajo, zaigrajo nanje in začutijo zvoke in vibracije, ki jih je slišal tudi neandertalec.

Muzikološki vidik piščali

Na razstavi je posebej izpostavljen muzikološki vidik piščali. V akademske razprave na mednarodni ravni je prva vest o neandertalčevi piščali ponesla prof. dr. Darja Koter z Akademije za glasbo Ljubljana, z glasbenega vidika kmalu po odkritju pa sta jo prva preučila akustik in raziskovalec ljudskih glasbil Drago Kunej in etnomuzikologinja Mira Omerzel - Mirit ter potrdila, da je nanjo mogoče igrati kot na piščal.

Pokojni prof. Ljuben Dimkaroski, nekoč tudi solo trobentač ljubljanske Opere, je 15 let po najdbi prvi dokazal, da gre za »akademski« inštrument (in ne ugriz divje zveri v kost), saj obsega tri oktave in pol. Izkazalo se je, da je obseg največji pri doslej najdenih najstarejših mlajšepaleolitskih piščalih, izdelanih iz ptičjih kosti. Nanjo je igral Bacha, Beethovna, Ravela, Debussyja, saj je lahko izvajal legato, stakato, dvojni in trojni jezik, frulato, glisando, kromatiko in trilerje. Dimkaroski je za svoje glasbene poskuse iz kosti in lesa izdelal več sto različnih rekonstrukcij piščali, hkrati pa je med skladatelji prebudil zanimanje za pisanje novih kompozicij. Na piščal je prvič javno zaigral prav on v Cankarjevem domu. Pri teh raziskavah je sodeloval tudi etnomuzikolog Svanibor Pettan.

Na rekonstruirano piščal v sedanjosti največ igra že omenjeni Gombač. Eden zadnjih njegovih nastopov s piščaljo je bil na odprtju EPK v Novi Gorici, maja je na 30. Jazz Cerknu v triu s pianistom Sašem Vollmaierjem in bobnarjem Bojanom Krhlankom posvetil koncert najditelju neandertalčeve piščali Janezu Dirjejcu, zadnja leta pa sodeluje z v tujini živečima uspešnima skladateljema filmske glasbe Filipom Šijancem in Anžetom Rozmanom.