Raziskava Slovenski kulturno-ustvarjalni delavci 2024/25, ki jo je nedavno predstavila raziskovalna ekipa pri zavodu Poligon, je odprla novo poglavje razumevanja razmer, v katerih delajo ustvarjalke in ustvarjalci v kulturi in kreativnih industrijah. Študija je zajela pet področij, od kakovosti življenja in dela do zadovoljstva s kulturno politiko ter javnim servisom, samopodobe delavcev ali perspektiv za prihodnost. »Na prvi vtis se zdi, da se stanje izboljšuje, vendar podroben pogled pokaže, da mnogi delavci in delavke v sektorju še vedno živijo zelo slabo,« povzema Eva Matjaž, programska vodja Poligona; poleg nje avtorstvo raziskave podpisujejo še Irena Ograjenšek, Luka Piškorič in Polona Černič. Študija sicer odpravlja nekatere mite, kot je recimo tisti, da so kulturni delavci in delavke večinoma prisesani na javni denar. Kar 53 odstotkov poslovnih subjektov v sektorju namreč v lanskem letu ni prejelo prav nikakršnega javnega financiranja, za skorajda polovico teh, ki so ga, pa so razpisna sredstva pomenila le manjši delež vseh prihodkov. Manj spodbudni so izsledki, da zaradi svojega težavnega položaja kar tri četrtine kulturnih delavk in delavcev razmišlja o odhodu iz sektorja: 26 odstotkov pogosto, 43 odstotkov pa vsaj občasno. Delež teh, ki si želijo manj negotovih in finančno obetavnejših poklicnih poti na drugih področjih, je skozi zadnja leta še narasel, tudi v primerjavi s kriznim obdobjem med epidemijo kovida – veliko pa jih je v tem času sektor že zapustilo.
Več kot tisoč sodelujočih
Študija, ki so jo pripravljali zadnji dve leti, je bila že peta tovrstna raziskava – od pomladi leta 2020 do pomladi leta 2022, torej v času, ko je bilo delo v kulturnem sektorju izjemno oteženo, prihodnost pa za marsikaterega ustvarjalca oziroma ustvarjalko izrazito negotova, so namreč v Poligonu izvedli štiri raziskave stanja kulturnega ter ustvarjalnega področja, s katerimi so želeli natančneje opredeliti učinke in posledice epidemije v sektorju. Pri tem se je med drugim pokazalo, da številne težave kulturno-ustvarjalnega sektorja, kot sta visoka prekarnost in revščina med mnogimi ustvarjalci, niso bile zgolj posledica kovidne krize, ampak so obstajale že prej, le da niso bile tako očitne; to je botrovalo odločitvi, da raziskave nadaljujejo, tudi zaradi siceršnjega pomanjkanja študij te vrste.
»Če smo v prejšnjih meritvah preučevali zlasti dejavnike, povezane z epidemijo, smo se v tej študiji osredotočili na teme, ki so za delavke in delavce pomembne v nekriznih razmerah,« pojasnjuje Eva Matjaž, ki je vodila raziskavo. Med drugim so tako prvič merili zadovoljstvo z razpisi ter z njimi povezanimi postopki, podrobno so se posvetili tudi plačilni (ne)disciplini v sektorju, ki so se je sicer nekoliko dotaknili že v prejšnji izdaji. Raziskava je zajemala 1110 delavk in delavcev različnih statusov: študente, pogodbene delavce, samozaposlene v kulturi, samostojne podjetnike, zaposlene v zasebnih zavodih, društvih in zadrugah, podjetjih ali javnih zavodih ter neprijavljene delavce, dejavne na vsaj enem izmed 22 podpodročij sektorja. Povprečna starost anketiranih je bila nekaj manj kot 44 let in v povprečju so imeli 17 let delovnih izkušenj znotraj sektorja; velika večina sodelujočih je bila žensk (68 odstotkov), približno 60 odstotkov jih prihaja iz osrednjeslovenske regije.
Inflacija požrla prihodke
»Pri rezultatih raziskave me je pravzaprav še najbolj presenetilo to, da se položaj kulturnih delavcev tudi v letih po koncu epidemije, ki je vendarle pomenila neko skrajno zarezo, ni bistveno popravil – vsaj v ekonomskem smislu ne,« ugotavlja Eva Matjaž. »Če gledamo zgolj višino prihodkov, se sicer zdi, da se stanje nekoliko izboljšuje, toda takoj, ko te številke postavimo v širši kontekst, se pokaže popolnoma drugačna slika, saj višje dohodke požirata splošna draginja ter vse obilnejši produkcijski stroški.« Zgovoren je recimo podatek, da kar štirje od desetih delavcev ne bi imeli denarja za nakup osnovnega delovnega pripomočka, na primer računalnika, glasbenega inštrumenta ali šivalnega stroja, če bi se jim ta pokvaril; novo delovno orodje bi si lahko brez težav privoščilo le nekaj več kot 36 odstotkov vprašanih.
Izsledki sicer nakazujejo na precejšnjo prihodkovno razslojenost: trije od desetih delavcev v kulturi zaslužijo manj kot 1000 evrov na mesec (v obdobju 2020–2022 je bilo takih polovica), približno 12 odstotkov celo manj kot 500 evrov, toda 38,4 odstotka delavk in delavcev v kulturi na mesec zasluži več kot 1500 evrov, kar je bistveno večji delež kakor v kriznih časih med epidemijo in po njej, ko je bilo takih le približno petina. Najnižjih plačil so deležni študenti ter delavci prek pogodb; tudi štirje od desetih samozaposlenih v kulturi, ki imajo plačane prispevke, zaslužijo manj kot tisočaka, enako četrtina samostojnih podjetnikov. Najmanj dohodkov imajo tisti, ki delajo na področju vizualnih ter intermedijskih umetnosti – nekaj več kot 52 odstotkov jih zasluži manj kot 1000 evrov, polovica od teh celo manj kot 500 evrov. Najbolje zaslužijo ti, ki delujejo na področjih oglaševanja, marketinga ter razvoja računalniške opreme in iger, saj ima več kot polovica mesečne dohodke nad 2000 evrov.
Približno 27 odstotkov kulturnih delavk in delavcev svoj ekonomski položaj ocenjuje kot slab ali pa zelo slab, kot dober ali zelo dober pa tretjina vprašanih – in približno toliko jih je tudi zadovoljnih s svojim poslovanjem v minulem letu. Po drugi strani 32,2 odstotka delavcev priznava, da dela sploh nimajo ali pa ga nimajo dovolj za preživetje; številni si zato pomagajo z dodatnim delom zunaj svojega osnovnega poklica, na primer s poučevanjem ali delom v gostinstvu. »Ponovno se je izkazalo tudi, da se mnogi zaradi prenizkih dohodkov ne bi mogli ukvarjati z umetnostjo ali delom v kulturi, če pri tem ne bi imeli finančne podpore bližnjih, recimo partnerjev, oziroma ne bi izhajali iz dovolj dobro stoječih družin,« še komentira Eva Matjaž. Zgolj 15 odstotkov anketirancev namreč izhaja iz slabše preskrbljenega ali revnega okolja.
Odsotnost organiziranja
Kot ena glavnih težav se izkazuje plačilna nedisciplina. »Neplačevanje in zamujanje s plačili sta ustaljeni poslovni praksi, saj v zadnjem letu kar tretjina delavk in delavcev vsaj enkrat ni dobila plačila za opravljeno delo,« ugotavlja vodja raziskave. »Še bistveno več, kar 70 odstotkov, pa jih je vsaj enkrat doživelo zamujanje pri izplačilih.« Glavni neplačniki in zamudniki so sicer podjetja, a v kar tretjini primerov so s plačilom zamujali tudi javni zavodi, agencije ter skladi, občine ali država. Podobne kritike je zaznati pri ocenjevanju kakovosti javnega servisa, ko gre za razpisne postopke – največja težava so roki, ki se jih ne držijo niti na ministrstvu niti na občinah, saj so razpisi pogosto objavljeni (pre)pozno, zamujajo pa tudi objave rezultatov in nato izplačila razpisnih sredstev. »Vse to močno vpliva na produkcijo, sploh ko gre za nevladne organizacije ali samozaposlene.«
Vsaj del odgovornosti za ne najbolj ugodne razmere pa nosijo tudi sami delavci in delavke v kulturi, meni raziskovalka. Kar 62 odstotkov jih ni vključenih v noben sindikat ali v stanovsko združenje, čeprav jih skoraj tri četrtine ocenjuje, da lahko s takim povezovanjem dosežejo vidno izboljšanje delovnih pogojev. Razlog je v precejšnjem individualizmu delujočih v kulturi, ki sebe pretežno ne razumejo kot (»navadne«) delavce; šest od desetih se jih raje opredeljuje za ustvarjalce, umetnike, strokovnjake in podobno, spet drugi se z delavstvom ne morejo poistovetiti, »ker nimajo osnovnih delavskih pravic«. »A s tem, ko nase gledajo kot na nekaj 'posebnega', delavci v kulturi izgubljajo moč za skupno doseganje sprememb,« je prepričana Eva Matjaž.
