Dostop do vhoda v zaklonišče je, kljub temu da je danes večji del območja Gotenice odprt, še vedno strogo varovan. Skozi obnovljeno nekdanjo vasico, kjer so danes vadbeni prostori policije, smo se po gozdni cesti vzpeli po Goteniški gori do manjše jase. Vhod v zaklonišče je skrit v skalnati steni in zaščiten s posebnimi vrati. Poleg glavnega je višje po hribu tudi rezervni izhod, a je danes zazidan.
Zaklonišče so začeli graditi sredi prejšnjega stoletja, namenjeno pa je bilo slovenskemu političnemu in državniškemu vrhu. Kot danes pravijo domačini, so se takrat med ljudmi razširili številni miti o tem, kaj se v Gotenici dogaja. Govorili so tako o mrtvih stražah kot o v hribu izginjajočih letalih in koridorjih, ki naj bi jih pod zemljo vodili vse do jadranske obale. Gradnjo je takrat koordiniral minister za gradnje Ljudske republike Slovenije Ivan Maček - Matija. V nekaj letih je objekt, ki bi za 200 ljudi lahko ponudil zaščito tudi za cel mesec, zgradilo 180 vojakov Jugoslovanske ljudske armade. Šlo je predvsem za rudarje in minerje v kamnolomih. Gradnja je potekala pod strogo tajnostjo.
Območje bi bilo samooskrbno
Ob vstopu v zaklonišče zagledamo široke hodnike v obliki podkve, ki naj bi začasne prebivalce ščitili pred zunanjimi bombnimi napadi. Približno 1500 metrov rovov je razdeljenih na devet traktov, označenih s številkami od nič do osem. Prostori so bili ustvarjeni tako, da bi lahko bili ujeti v zaklonišču popolnoma samooskrbni, saj so v zaklonišču tako vodni zbiralnik kot še danes delujoča električna napeljava in večja zaloga kisika. Prebivalcem zaklonišča bi bili na voljo tudi kinodvorana, večja soba za sestanke in bolnišnični del.
Posebni zunanji rovi so izoblikovani za primere jedrske nesreče in skoznje bi v zaklonišče lahko vstopali kurirji in druge zunanje osebe. Vsak rov ima ob koncu večji okrogel prostor, ki naj bi služil kot udarni jarek. Ob izhodu iz jarkov v osrednji del zaklonišča so pripravljeni prostori in kopalnice, ki naj bi služili za dekontaminacijo.
Med filmi tako domači kot tuji
Leta 1991 je Republika Slovenija začela iskati novo namembnost goteniškega zaklonišča. Najprej je tam svoje prostore dobil Arhiv Republike Slovenije in z njim kasneje tudi Slovenski filmski arhiv. Iz Jugoslovanske kinoteke v Beogradu so na dan pred osamosvojitveno vojno prepeljali večji del slovenskih in tujih filmov v Ljubljano. V drugi polovici devetdesetih pa je v zaklonišče po klimatizaciji objekta in namestitvi polic prve filmske kolute preselila tudi leta 1996 ustanovljena Slovenska kinoteka.
V tistem času so za vsak film izvedli tedensko preverjanje kemične stabilnosti, ki so jo izvedli z reagenčnimi listki. »Prvi filmi, ki so prišli v zaklonišče, so bili filmske kopije, ki so bile distribuirane na območju nekdanje Jugoslavije. Danes pa tukaj hranimo filme od prvih Lumierjevih posnetkov do digitalnih filmskih kopij na LTO-trakovih – trakovih, na katerih se danes hranijo filmi, med njimi je denimo tudi prvi film Harry Potter,« nam je pojasnil Ivan Nedoh iz Slovenske kinoteke.
Filmi so danes v zaklonišču shranjeni v prostorih, ki so bili nekdaj oblikovani za bolnišnico. Ob prvem prihodu so tako sodelavci Slovenske kinoteke v prostorih še opažali medicinske pripomočke, med katerimi sta se jim v spomin najbolj vtisnila rentgen in velika operacijska luč.
Za hrambo posebni pogoji
Filmsko gradivo, ki se hrani v Gotenici, ima za Slovensko kinoteko velik zgodovinski pomen in ga je kot muzejsko gradivo treba hraniti v ustreznih pogojih, predpisanih za hranjenje kulturne dediščine. »Kemične reakcije naj bi v filmskem traku nehale potekati pri minus 18 stopinjah Celzija. Take pogoje si privošči samo nekaj filmskih arhivov v svetu. Zato večji del filmskih arhivov po svetu hrani v stalnih depojih filmsko gradivo na 4 stopinjah Celzija in približno 30-odstotni relativni vlažnosti. Upamo, da bomo take pogoje hranjenja lahko zagotovili tudi v Kinoteki. Trenutno so v Gotenici filmi shranjeni na približno 15 stopinjah Celzija in 55-odstotni relativni vlažnosti,« nam je povedal Nedoh.
Kljub temu da je danes večina filmov v digitalni obliki, se v Slovenski kinoteki trudijo ohraniti in prikazovati film v izvirni obliki. Ob filmskih kolutih hranijo tudi filmske dnevnike, v katerih so zabeležke z vseh predvajanj, ki so bila izvedena v letih uporabe filmske kopije. Navadno filme, ki jih potrebujejo za predvajanje v Kinoteki, iz Gotenice prevažajo enkrat na mesec. Zanje najpogosteje zaprosijo tuje kinoteke in filmski muzeji. Poleg hrambe veliko časa namenijo tudi restavriranju filmskih posnetkov, ki je eden zahtevnejših postopkov. Izvajalcu lahko skupaj z iskanjem ustvarjalcev, različnih filmov in materiala vzame tudi več kot pol leta.
