Gloria Scappini se je uveljavila z raziskovanjem odnosov med paragvajskim narodom, državo in etničnimi manjšinami, pri čemer se je specializirala v preučevanju staroselskih ljudstev južnoameriškega nižavja s poudarkom na gvaranski kulturi. Je diplomirana etnologinja, ki je na francoski univerzi Paris X – Nanterre magistrirala iz socialne antropologije ter primerjalne sociologije. Je svetovalka za človekove pravice, staroselska ljudstva, njihov razvoj in ohranitev jezika, zanima se tudi za področja feministične antropologije. Ravno je dodobra začela humanistično rezidenco Branislave Sušnik, ki bo trajala 14 dni. Rezidenca nosi ime po veliki slovenski raziskovalki, rojeni v Medvodah, ki je večino življenja preživela v Paragvaju, kjer je opravila veliko delo s preučevanjem staroselskih ljudstev. Projekt bo za Scappinijevo priložnost, da spozna, kdo je ta ženska, ki je imela v njeni domovini takšen vpliv. »Ona je kot velika intelektualna mati, velika referenca v antropologiji. Vedno me je močno zanimalo, od kod prihaja. Še vedno obstajajo neraziskani deli njenega življenja, ki bi jih rada razumela,« pove 42-letna Paragvajka.

Po poteh velike Slovenke

Branislava Sušnik (1920–1996), slovenska antropologinja in etnologinja, La Doctora, kot so jo klicali Paragvajci, je svoje življenje posvetila raziskovanju ameriških staroselskih plemen in se borila za njihove pravice, s čimer je pomembno zaznamovala latinskoameriško antropologijo. »Imela je neizmerne in nenavadne intelektualne sposobnosti ter veliko lingvistično znanje, ki odpira vrata v druge kulture. Poznavanje jezikov je nujno, saj govorimo o oralnih tradicijah. Sušnikova je pionirka v svojih arheoloških in etnoloških misijah.« Če so znane besede Branislave Sušnik, da je »v Paragvaju našla svobodo, osebno in znanstveno«, je Scappinijeva sedaj na misiji, da kot Paragvajka odkrije, kaj je ena njenih vzornic pustila za seboj tukaj v Sloveniji. »Rezidenca mi bo omogočila, da stopim v stik z njenimi sorodniki, intervjuje bom opravila tudi s slovenskimi strokovnjaki. Zanimajo me vaša zgodovina, jedi, jezik, pokrajina, vse bi rada izkusila v čim večji meri. S terenskim delom v Medvodah in drugih slovenskih krajih bom združila življenje in delo Branislave Sušnik s svojim. Metoda se imenuje avtoetnografija, ki temelji na osebnem individualnem procesu in je del refleksivne etnografije. Skozi lastno zgodovino bom kot ženska, mati in migrantka opazovala problematike, s katerimi se bom soočala in s katerimi se je v svojem času in prostoru morda soočala tudi Branislava Sušnik.«

Tragični ostanki kolonializma

V Paragvaju živi 19 etničnih manjšin. Scappinijeva je svoje terensko delo začela leta 1998 z ljudstvom Aché na vzhodu države, po letu 2003 pa je stopila v stik še z ljudstvom Mbya Guaraní. Začetki niso bili lahki zaradi dveh ovir, ki sta v očeh teh ljudi tvorili prav čudno kombinacijo – staroselci v Paragvaju niso navajeni antropologov, hkrati pa je bila oseba, ki je trkala na vrata njihovega sveta, ženska. »Spraševali so me, kje je moj mož, in kar niso mogli verjeti, da želim nekaj časa sama živeti z njimi. Moškim je bilo neprijetno, ko sem se z njimi želela usesti, se pogovarjati in jih spraševati stvari, o katerih jih nihče več ne sprašuje. Tudi oni doživljajo krizo identitete, ker jim vlada ne pomaga in ne varuje njihove kulture. V imenu nasilnega kapitalizma uničuje njihove domove. A ko se ti ljudje enkrat odprejo, je to začetek nečesa lepega.«

Wikipedija navaja, da je po globalnih anketah, kljub zgodovini revščine in politične represije, Paragvaj eden najsrečnejših krajev na svetu. Wikipedija pa seveda ni zanesljiv vir informacij. »Vem za te statistike, a ne vem, od kod jih dobivajo. Paragvaj se sooča z veliko, skoraj shizofreno krizo identitete, ki ima svoje korenine v preteklosti. Poleg evangelizacije in jezuitskih misij se je zgodilo še zavojevanje druge vrste. To namreč ni bila strateška destinacija Špancev, bila je samo postojanka do predelov, bogatih z zlatom, zato je tukaj ostala le peščica Špancev, ki so zelo hitro vzpostavili odnose s staroselkami. Mešanje ras se je začelo zgodaj in zelo hitro. Rojstvo paragvajske države izhaja iz zelo kompleksne zgodovine, saj je v Latinski Ameriki to tudi edina država z dvema uradnima jezikoma – španščino in gvaranščino. Morda je to vzrok za zmoto o sreči, da lahko brez represije govorimo oba jezika, a je gvaranščina v izrazito podrejenem položaju. Država se sooča z velikimi družbenimi problemi, denimo naša statistika samomorov je visoka, razredna neenakost prav tako.« Ravno paradoks o navideznem sobivanju dveh jezikov in hkratnem sovraštvu mesticev do staroselcev, ki niso bili del rasnega mešanja in so danes etnične manjšine, je v Glorii Scappini prvič prebudil radovednost antropološke raziskovalke.

Opozarja, da sta sovraštvo in rasizem proti staroselcem v Latinski Ameriki žalostna in tragična dediščina kolonializma, kar v Paragvaju, državi z najdaljšo diktaturo v Južni Ameriki, dodatno otežuje manko družboslovnih struktur. »Paragvajci pravijo, da so naši predniki Gvaranci za nami, v preteklosti. Jaz pa nenehno ponavljam, da jih ne smemo pustiti v preteklosti, temveč moramo z njimi sobivati. Saj so vendar živi, tukaj z nami, zato jih ne smemo razvrednotiti s takšnimi izrazi.«