Globoka hiša je najnovejši zvočni sprehod Irene Pivka in Braneta Zormana, ki delujeta na presečišču novomedijske, zvočne in uprizoritvene umetnosti. Zvočno doživetje je nastalo v sklopu Festivala korenite zvočne hoje TO)pot, da bi osvetlilo dogajanje v času gradnje Cankarjevega doma, prispevek velikega slovenskega arhitekta Edvarda Ravnikarja, skupne napore vseh sodelujočih, malo znana dejstva in zanimive anekdote. Sprehod prepletajo poezija ter odlomki slovenskih zimzelenih popevk, zvočni učinki ter citati, misli številnih arhitektov, politikov in kulturnikov, ki so bili tako ali drugače vpeti v nastanek največjega kulturnega središča pri nas. »Estetika javne kulturne zgradbe vedno nosi s seboj posebne obveznosti do obiskovalca, do njegovega čutenja in razpoloženja,« je Edvard Ravnikar zapisal v tehničnem poročilu Cankarjevega doma. Podobno deluje tudi čar enournega zvočnega sprehoda, ki nagovarja domišljijo obiskovalcev, ko se s slušalkami sprehajajo po vnaprej določeni poti med notranjostjo Cankarjevega doma in njegovo okolico. »Ključno je doživljanje prostora prek zgodbe. Ko prostor obhodiš, nanj gledaš na drugačen način. Slišiš, prisluškuješ njegovim zgodbam, ki so seveda resnične, a dramaturško vpeljane in to daje prostoru dodano vrednost,« pojasni Irena Pivka.
V duhu tistega časa
Globoka hiša se med drugim dotakne velikopoteznega projekta snovanja Trga republike s poudarkom na gradnji Cankarjevega doma, pri čemer so na Ravnikarjevo povabilo sodelovali številni arhitekti in študenti. Cankarjev dom je rezultat skupnega prizadevanja takratne kulturniške, gradbene in politične stroke. Kot ledena gora se v večjem delu skriva pod ravnjo zemlje. »Vse to se je zgodilo v duhu tistega časa, tudi v primeru Trga republike, ki so ga gradili dvajset let, ker je vmes zmanjkovalo denarja, politika pa se je menjavala. Cankarjev dom so gradili tri leta in načrte zanj risali sproti. To je bil resen projekt z velikim zagonom,« pravi Irena Pivka.
Ireno Pivka so pri raziskovanju za zvočno zgodbo Globoka hiša presenetile podobe dreves, ki jih naključni sprehajalec Cankarjevega doma morebiti ne opazi takoj. Med njimi je drevored, vtkan v opečnato steno, ki je povezan z močno zgodovino nekdanjega Emonskega vrta na lokaciji Cankarjevega doma. »Sama jih nisem opazila, pa sem že veliko delala tukaj in sem pogosta obiskovalka. Tudi sama ideja obeh stolpnic Cankarjevega doma izhaja iz ideje dreves. Ko vse skupaj povežeš, je jasno, da je ta teža, ko so zrušili Emonski vrt, močno zaznamovala ta prostor.«
