Umetniška iniciativa tako opozarja na posledice propadanja solinarskega ekosistema in izpostavlja šolo solinarstva kot dobro rešitev, ki bi propadanje postopoma ustavila. Ravno prisotnost človeka je ključno za delovanje tradicionalnega solinarstva in ohranitev rastlinskih ter živalskih vrst. Specifično življenjsko okolje je namreč skozi stoletja nastajalo prav zaradi človeškega uravnavanja vode, čas pa je poskrbel, da je nastalo današnje površje, preoblikovano v značilno mrežo z unikatnimi značilnostmi.
»Pred očmi izgubljamo kulturno dediščino. Znanje o pridelovanju soli pozna zgolj še peščica ostarelih solinarjev. V njihovih rokah je sedemstoletno znanje o pridelavi soli. Sodobna in v prihodnost usmerjena šola, vpeta v lokalno okolje, bi obudila in ohranila kulturno dediščino solin. V sodelovanju z zalednimi kmetijami bi pod skupno blagovno znamko s soljo konzervirala avtohtone oljke in zelenjavo ter skupaj z lokalnim prebivalstvom razvijala nove vsebine. Šola bi se lahko razvila v Evropsko središče za pridelavo solin z vrhunskim znanstvenim laboratorijem. Odpirala bi nova delovna mesta in solinam vrnila, kar so v zadnjih desetletjih izgubile,« so besede Tatjane Capuder Vidmar iz ljubljanske Biotehniške fakultete. Na celotni Jadranski obali ne obstaja več šola solinarstva. S težavo propadanja srednjeveškega tipa Sečoveljskih solin se na Oddelku za krajinsko arhitekturo ukvarjajo vse od leta 2018.
V zadnjih desetletjih je zanimanje za ta poklic začelo upadati, tudi zaledje Sečoveljskih solin ni več povezano s solinami, prostor pa prežema brezposelnost. »Šolo solinarstva smo umestili v opuščene strukture nekdanjega rudnika premoga ob vznožju reliefnega pomola Sečovelj. Projekt je obenem tudi urbanistična gesta. Na to območje premakne vstopno in informativno točko za obisk solin, s čimer območja za pridelovanje soli in varovanja narave razbremeni obiska, s predlagano tržnico in preureditvijo prometnih poti pa na tem območju ustvari pogoje za razvoj javnega prostora, ki ga zdaj v vasi Sečovlje primanjkuje. S tem bi se soline na več načinov ponovno povezale s svojim zaledjem,« razloži Vidmarjeva idejo, s katero bi ohranili znanje izumirajoče obrti in jo vrnili nazaj v življenje.
Poezija v solinah
Domiselna umetniška iniciativa je nastala v sodelovanju Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, Biotehniške fakultete, Fakultete za arhitekturo in Zavoda za varstvo kulturne dediščine, natančneje Območne enote Piran. Idejo sta podprla še Svet za umetnost Univerze v Ljubljani in Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran. Projekt, ki s poetičnostjo, kakršno imajo le soline, prepleta preteklost s prihodnostjo solinarstva, ustvarjalci predstavljajo v okviru spremljevalnega programa 27. Bienala oblikovanja, ki ga organizira Muzej za arhitekturo in oblikovanje v sodelovanju s Centrom za kreativnost. Ko se skupaj povežejo naravoslovci in umetniki, ni več izgovorov, da bi se dragocena sled preteklosti raztopila kot sol v vodi.
