Kot so na tiskovni konferenci strnili organizatorji Prangerja, so bili razlogi za premik na novo lokacijo v Radovljici ugodne prometne povezave, bližina poglavitnega dela festivalske publike, kulturni pedigre z Linhartom, ki je debitiral s pesniško zbirko v nemščini, in seveda edina ohranjena prangerska klop v Sloveniji. Pranger je bil svojčas sramotilni steber sredi mestnega trga, na katerega so privezovali prestopnike, da bi jih javno linčali. Namen istoimenskega festivala ni sramotenje, temveč kritična evalvacija poezije, tako slovenske kot mednarodne, in njeno približevanje ljudem. Vodja Prangerja Urška Potočnik Černe je pojasnila, da so festivalske spremembe geografsko-kulturne, časovne in konceptualne ter kot takšne vidne tudi v grafični podobi, nad katero bedi Damjan Ilić iz oblikovalskega kolektiva Grupa Ee, nagrajenega z nagrado Prešernovega sklada. Potočnik-Černetova je v luči sprememb hkrati opomnila na pomembno stalnico: »Srž Prangerja je še vedno konstruktiven ton kritike ustvarjalcem v obraz, in ne za hrbtom.«

Članek je dostopen samo za naročnike
Članek je dostopen samo za naročnike
Priporočamo