Predstava Širaz v Berlinu živečega iranskega koreografa in plesalca Armina Hokmija temelji na konceptu ponavljajočih se plesnih sekvenc in njihovih premen, tako glasbenih kot gibalnih, ki spominjajo na obrednost. V zgodovini sodobnega plesa se je raziskavam te forme posvečala Martha Graham, nato se je koncept ciklično vračal v mnogoterih inačicah različnih ustvarjalcev.
Takšen skupinski ritual nas je v beli kocki pričakal že ob vstopu v dvorano: repetitivnost gibov in glasbenih sekvenc. Postopoma pa smo krenili na pot. Plesne in glasbene sekvence so se začele spreminjati, ritem se je postopno pospeševal, aseptična bela svetloba je dobivala odtenke barv, premiki povsem usklajene skupine so z nevidno nitjo vrisovali možne itinerarije na belem kvadratu.
