V Atriju ZRC SAZU so v torek predstavili novi prevod Svetega pisma, ki ga je izdala Založba Družina, podprla pa Slovenska škofovska konferenca. Novi komentirani prevod je izšel v knjižni izdaji, že kmalu pa se ga bo dalo prebirati tudi spletno. Prevajalsko zahteven večletni projekt je s skupino strokovnjakov vodil akademik prof. dr. Jože Krašovec, ki je bil tudi pobudnik prevoda.
V prevajalski ekipi so bili še Milan Holc, izr. prof. dr. Maksimilijan Matjaž, aktualni celjski škof, Maria Carmela Palmisano, Miran Špelič, Bogomir Trošt, Terezija Snežna Večko in Janez Zupet. Slikovni material iz zakladnice antične krščanske mozaične umetnosti s svetopisemskimi motivi oziroma fotografije je prispeval umetnostni zgodovinar Damijan Prelovšek. Projekt sta finančno podprli Javna agencija za knjigo RS in ustanova nemške katoliške cerkve Renovabis. Pred knjižno izdajo je prevod že izhajal po posamičnih zvezkih od leta 2010.
Knjiga vseh knjig
Sveto pismo je bilo najprej zapisano v hebrejščini, nato pa so ga začeli prevajati v različne jezike –aramejskega, grškega, sirskega, koptskega, armenskega, latinskega. »Vsak od teh antičnih prevodov je danes na voljo v številnih rokopisih, ki so jih strokovnjaki zbirali in preučevali več sto let. Do četrtega stoletja je obstajalo nešteto prevodov Svetega pisma v latinščino različnih časovnih obdobij in avtorjev,« izpostavlja akademik Krašovec. Do danes je Sveto pismo v celoti prevedeno v 670 jezikov, Nova zaveza v 1520 jezikov, vsaj del Svetega pisma pa v približno 3330 jezikov.
S prevajanjem Svetega pisma v krajevne jezike so po mnenju urednika prevajalci soustvarjali narodni knjižni jezik, skupaj z uvodi in opombami pa tudi narodno kulturo v ožjem in širšem pomenu. Sveto pismo je torej vplivalo na razvoj jezika, literarnih oblik, umetnosti in glasbe. Vplivalo je tudi na celotno psihologijo in nazore narodov. Zanimivost je ta, da ima slovenska izdaja približno 20 odstotkov več opomb kot francoski izvirnik, ki je tako kot mnogim prevajalcem v evropske jezike služil za okvir slovenski prevajalski ekipi tudi tokrat.
Prevajalci so menda izvirno besedilo vedno zelo spoštovali, nekatere izraze pa so kar prevzeli iz izvirnika. V vseh evropskih jezikih najdemo neprevedene hebrejske in aramejske izraze – amen, kamela, kerub, efod, aleluja, hozana, mamon, mana, mesija. Prevodi so vplivali tudi na oblike svetopisemskih imen; v starejših prevodih so jih povzemali iz latinske Vulgate (prevod Svetega pisma s konca četrtega ali začetka petega stoletja), ki kaže na vsaj majhen odmik od oblik lastnih imen v hebrejskem izvirniku. Slovenska prevajalska ekipa se je odločila za oblike imen iz izvirnika, kot je to praksa drugih sodobnih prevodov.
Prevod, ki dopolnjuje prejšnjega
Novi slovenski prevod so začeli snovati deset let po izdaji komentiranega prevoda Svetega pisma, ki se je zgledoval po francoski ekumenski izdaji (La Bible de Jérusalem; zadnja korenita revizija je izšla leta 2000), pripravljali pa so ga med letoma 1981 in 1996. S tem prevodom so nadomestili prvo slovensko ekumensko izdajo iz leta 1974, ki jo je Britanska biblična družba desetletja ponatiskovala brez uvodov, komentarjev in seznama referenc. Tokratna izdaja pa je uradni prevod Svetega pisma Rimskokatoliške cerkve v Sloveniji.
Novi uradni prevod ne ukinja prejšnjega, temveč ga po besedah urednika »v vseh bistvenih postavkah dopolnjuje«. Slovenija se je s tem prevodom priključila drugim državam, med njimi je tudi Francija, ki premorejo dva komentirana dopolnjujoča prevoda. »V našem primeru oba bogatita slovenski verski in kulturni prostor. S tem smo dobili dve paradigmi prevajanja in komentiranja Svetega pisma, ki sta značilni za celotno zgodovino judovstva in krščanstva od antike do danes.«
Urednik je še dejal, da je bil cilj prevoda Svetega pisma ustvariti besedilo, ki se bo čim bolj približalo slogu izvirnika. Različne svetopisemske knjige so bile napisane kot rokopisi, ki so bili večkrat prepisani in vključeni v večje literarne enote. Rokopisi začetnih odlomkov se v glavnem niso ohranili ali vsaj v celoti ne, toda obstaja na tisoče izvodov prepisov večjih ali manjših delov Stare in Nove zaveze.
Široko sprejet prevod
Prof. dr. Oto Luthar, direktor ZRC SAZU, si je ob izidu Svetega pisma izposodil misli svojega kolega prof. dr. Kozme Ahačiča, predstojnika Inštituta za slovenski jezik, da je ta izdaja pomembna ne samo za splošno dojemanje teologije v slovenskem prostoru, temveč tudi za razvoj slovenskega jezika; za slovenski jezik so pomembni prav vsi prevodi Svetega pisma doslej in vsak nov prevod povzroča ali izzove neskončna usklajevanja, preverjanja, iskanja še natančnejših prevodov, sploh kompleksnih mest v originalnem besedilu, kar terja kar nekaj raziskovalnega dela.
