»Spomnim se starega pokopališča. Tam so cvetele najlepše modre vijolice. Strah me je bilo pokopališča, za zaradi njih sem se splazil skozi luknjo v zidu in jih nabral,« je eden najstarejših spominov arhitekta Tomaža Vuge na nastajajočo Novo Gorico. Na pokopališču je kasneje nastal center mesta, čigar začetke, gradnjo ter življenje meščanov v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja je mogoče spremljati na fotografski razstavi GO S50-60, ki jo je na gradu Kromberk postavil Goriški muzej in jo poimenoval kar po eni od avtomobilskih registrskih tablic takratnega časa.
Začetek na družbenih omrežjih
Razstava je začela nastajati dve leti nazaj v času epidemije in zaprtih muzejev, ko so slednji pot do obiskovalcev iskali prek družabnih omrežij. »Kustos Rok Bavčar je takrat skeniral fotografije iz našega arhiva in začeli smo jih objavljati na našem Facebook profilu. Odziv je bil izjemen. Seveda so bili številni všečki, a bolj kot ti so nas pritegnili komentarji, v katerih so ljudje sporočali prigode in spomine, povezane s fotografijami,« pripoveduje kustos razstave David Kožuh. Razstavo sta pripravila skupaj z že omenjenim etnologom Rokom Bavčarjem, razstavljene fotografije pa so pred približno sedemdesetimi leti posneli fotografi solkanskega Fotoateljeja Pavšič Zavadlav, legendarni fotoreporter Primorskih novic Mirko Ličen – Prepih, nekaj pa jih prihaja tudi iz fonda Pokrajinskega arhiva Nova Gorica in Goriške knjižnice Franceta Bevka, kjer so pred časom med prebivalci zbirali stare fotografije. Bavčar doda, da so razstavo dopolnili s šolsko klopjo iz petdesetih in dnevno sobo iz šestdesetih let, z znamenitim meblovim ležalnikom, nekaterim starim fotografijam pa dodali iz istega zornega kota posnete današnje poglede.
Vugo je oče leta 1952 odpeljal v mestno hišo, v kateri je Slavko Pengov na stenah dvorane na freskah upodabljal zgodovino Primorcev. »Razlagal mi je, kaj slika Pengov in zakaj slikar tako hitro slika po svežem ometu,« pripoveduje. Iz tistega nekoliko kasnejšega obdobja se spominja blatnih poti, po katerih so v nastajajočem mestu mladi vsak dan prihajali k pouku na gimnazijo, in njegove mature na Havajih. Seveda ni maturiral na otoku Havaji, temveč v delu mesta, ki se ga je oprijelo takšno ime. »Tam so stale štiri barake, v katerih so prej živeli graditelji Nove Gorice, za sabo so imele že več različnih funkcij, naposled so jih leta 1951 preuredili v gimnazijo in dijaški dom,« pripoveduje. Na razstavi je moč videti fotografijo, kako učenci urejajo stopnice do šole.
Občutek prostega praznega prostora
V tistem času je v Novi Gorici živel tudi poznejši novinar, komentator in organizator glasbenih dogodkov Igor Vidmar. »V Novo Gorico smo se preselili leta 1957. V blok 11, moj spodnji sosed je bil slikar in avtor številnih stripov Kostja Gatnik, tu je živel tudi Iztok Mlakar. Nova Gorica se mi je takrat zdela kot eno samo igrišče, z nezavarovanimi gradbišči, kjer je bilo mogoče početi vsemogoče. Bil je občutek prostega praznega prostora, o urbanosti bi lahko govorili zgolj na območju znamenitih šestih ruskih blokov, vse ostalo je bilo razpršeno, s kmetijami vmes,« se spominja.
Nova Gorica je edino mesto na svetu, ki - kot pravi prav tako njegov nekdanji prebivalec, novinar Ervin Hladnik Milharčič -, v centru nima katedrale, ampak igralnico. In kjer je bil center dogajanja bazen, ki to v resnici ni bil. Ena bolj zanimivih fotografij na razstavi govori o njem. Bil je pravzaprav bazen s požarno vodo za bližnjo tovarno pohištva v industrijski coni Meblo. Postavili so ga leta 1953, nato pa so se v njem desetletja kopale generacije Novogoričanov.
