Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo, znan tudi kot krovni zakon na področju kulture, je bil sprejet leta 2002 ter od takrat že nekajkrat doživel manjše popravke, nazadnje januarja letos – na včerajšnji redni seji pa je vlada prižgala zeleno luč za njegovo prvo resnejšo prenovo doslej. Predlog sprememb in dopolnitev zakona, ki se po včerajšnji potrditvi z Gregorčičeve seli v parlamentarno obravnavo, bo namreč uvedel vrsto ukrepov ter sistemskih sprememb, tako pri delovanju javnih zavodov kot tudi nevladnih organizacij, pomembno pa se dotika tudi položaja samostojnih delavcev v kulturi. »Zelo sem vesela, da smo sprejeli to novelo,« je bila zadovoljna Asta Vrečko, ministrica za kulturo. »Gre za enega ključnih pravnih aktov na področju kulture, ki smo ga dolgo pripravljali in usklajevali, z njim pa sledimo naši usmeritvi po večji dostopnosti kulture ter učinkovitejšem, medsebojno povezanem delovanju celotnega sektorja.«
Kot bistveno razsežnost prenovljenega zakona je omenila tudi odpravljanje določenih birokratskih ovir in izboljšanje razmer za zaposlene v kulturi, vključno s samozaposlenimi oziroma samostojnimi delavci v kulturi, kot se imenujejo po novem. »Temeljne vrednote izvajanja javnega interesa za kulturo s to novelo postajajo dostopnost, trajnost, skladen regionalni razvoj ter dostojni delovni in prostorski pogoji,« je dodala.
Čvrsteje proti prekarnosti
Med več kot petdesetimi spremembami v obsežnem dokumentu jih lahko naštejemo le peščico. Na področju javnih zavodov na primer novela uvaja dvoletne programe financiranja, ki bodo omogočali bolj stabilno in dolgoročno načrtovanje dela; vpeljuje se možnost prekvalifikacije zaposlenih – kot recimo baletnih plesalcev, ki v določeni starosti zaradi narave svojega dela ne zmorejo več opravljati primarnega poklica – ter nov mehanizem za prenos znanja s starejših na mlajše generacije (plačano uvajanje), ukinja pa se možnost neplačanega pripravništva znotraj javnih zavodov. Za spodbujanje decentralizacije zakon med drugim odpira jasnejša merila, ko lahko država v primeru prepoznanja javnega interesa občinskim javnim zavodom nameni dodatna sredstva.
Samostojni delavci v kulturi so poleg bolj ustreznega imena dobili tudi več delavskih ter socialnih pravic: uvajata se karierna dinamika, ki zvišuje znesek plačanih socialnih prispevkov ter omogoča večje varovanje v obdobjih bolniške odsotnosti, poškodb ali starševskega dopusta, in pa višji ter drsni cenzus, ki tudi tistim, ki ga v manjših deležih presežejo, omogoča uveljavljanje pravice do plačila prispevkov za socialno varnost v manjšem obsegu. Iz cenzusa so po novem izvzeti tudi potni stroški v tujini, ravno tako pa je mogoče pravico do plačila prispevkov za socialno varnost začasno zamrzniti med materinskim, očetovskim ali starševskim dopustom.
Nevladnikom bo lažje
Zakon bolj natančno opredeljuje nevladne organizacije v kulturi ter vzpostavlja pravno podlago, da lahko nevladna organizacija, ki nima svojih prostorov, dobi podporo za kritje stroškov, povezanih z zagotavljanjem osnovnih prostorskih pogojev. Pri tem jim omogoča tudi lažjo rabo javne kulturne infrastrukture, saj bo treba ob uporabi pokriti le dejanske stroške; prav tako je bolj jasno določeno, pod katerimi pogoji lahko nevladne organizacije dobijo javno kulturno infrastrukturo v brezplačno uporabo za daljše obdobje. Zakon upravljanje javne kulturne infrastrukture izboljšuje tudi s tem, da podaljšuje obdobje pogodbenega upravljanja in brezplačne uporabe na dvajset oziroma deset let, kar bo omogočalo bolj predvidljivo in trajnostno delovanje kulturnih institucij.
Posodobljen je tudi ukrep umetniškega deleža v javnih investicijah, tega se uvaja v zgodnejših fazah projektov, kar vzpostavlja pogoje za njegovo doslednejše izvajanje. Prav tako bodo morali za odkup umetniških del investitorji nameniti večji odstotek predvidenih sredstev kot doslej.
