Stripar Ciril Horjak (1975) je prejemnik nagrade Prešernovega sklada za leto 2023. Stripe je začel objavljati v Stripburgerju, nadaljeval pa sam in v sodelovanju z drugimi, tudi v izobraževalnih projektih. O stripu predava na fakultetah, na pripovedovalskih festivalih je pripovedoval pravljice za otroke in odrasle, delal je z mladostniki z avtizmom. Že leta riše karikature za časopis Večer. Njegove karikature so bile objavljene v časopisih Guardian, Chicago Tribune, Le Monde in Die Zeit. Za svoje delo je prejel več nagrad.
Najprej sem vas seveda hotela vprašati, ali ste risali stripe že kot majhen deček, zdaj pa me je na vaši mizi presenetila barvita politična karikatura Putina.
Je že prodana. To so te krasne ruske barve.
Ojoj.
Ne, resno mislim, to so barve iz Rusije. Sumim, da so v Sloveniji padle s kakšnega tovornjaka, kupil sem jih prek bolhe, a jih ni več, kanal se je zaprl. Škoda, so zelo kakovostne, paleta barv je izvrstna. In kar zadeva majhnega dečka, ja, v Novem Sadu sem kot otrok dobil dve nagradi za strip. In zdelo se je logično, da grem na likovno akademijo. A sem tam preživel štiri leta, ki so se zdela kot zabloda, bilo je naporno. Spomnim se, da me je profesor Herman Gvardjančič trpinčil do onemoglega. Ves čas mi je očital eklekticizem. Seveda to v mojem primeru drži, kot dejstvo, ne kot očitek. Vrhunski ruski akvarelist armenskega rodu Boris Arutjunjan mi je rekel: »Točno tako rišeš, kot govoriš – tak si!«
No, zelo dobro pa sem se na akademiji razumel s profesorji, ki so poučevali teorijo, še posebno z Jožefom Muhovičem, in tako sem počakal, da so odšli v pokoj tisti, ki mi niso dali dihati, in je prišel na ALUO Milan Erič, izjemen človek in pedagog, ki me je opozoril, da na primer v mojih izobraževalnih projektih ni treba vsega stlačiti v sličice, da je kaj treba tudi napisati. Muhovič in Erič sta bila moje sanjsko moštvo. Dovolila sta mi, da je bil del moje diplome posnet intervju, v katerem sem razložil postopek nastajanja stripa. V dialogu, kot so to počeli v stari Grčiji. Drugi del pa so bili teoretski eseji.
Pomemben del vaše produkcije so izobraževalni stripi, ki so bili pri nas dolgo zelo redki, kajne?
Drži. V ZDA so že v 40. letih opravili poskus o koristih stripa pri poučevanju, a po smrti založnika Maxa Gainesa je njegov sin iz izobraževalnega stripa naredil »zabavnega« in je prvi za precej časa zamrl. Pri nas sta se s to podzvrstjo prva ukvarjala Črtomir Frelih in Kostja Gatnik.
Kaj za vas pomeni strip ob poplavi hibridnih form?
Definicija stripa je po mojem mnenju še vedno jasna: določajo ga elementi in struktura. Za ta medij so značilni stripovski liki, stripovski oblački, gibalne črte, zvočnice, didaskalije, imeti pa mora tudi notranjo stripovsko logiko. Zgodovinsko gre pri stripovskem zvezku za medij, namenjen otrokom, včasih je držalo, da je večina stripov komičnih. Toda te elemente in strukturo je mogoče uporabiti za zelo resne teme, če omenim le Mausa, ki govori o nacizmu. Strip nikakor ni nujno smešen. Seveda so zanimivi tudi avtorji, ki vzamejo formo stripa, a v njej nekatere elemente izpuščajo. Zaradi epistemološke doslednosti pa se mi zdi pomembno, da pojme razčistimo, zato sem se ob izidu izjemnega dela Jurija Devetaka, ki je nastalo na podlagi Pahorjevega romana Akropola, zavzel, da bi ga žanrsko opredelili ne kot roman v stripu, ampak kot grafični roman. Njegovo delo vsekakor dokazuje, kako kakovostni so lahko tako imenovani novi hibridni žanri. To velja tudi za pojem risoroman, ki ga je ob pripoznanju problema izumila Anja Golob in z njim vzpostavila korelacijo med neologizmi in novimi formami, ki jih je vse več, ki so izvrstne in si zaslužijo nova imena. Tudi Balkanalije izjemne avtorice Samire Kentrić niso strip, ampak izrazito dober primer »art booka«, umetniške knjige.
O stripu poučujete na tečajih, tudi na srednji šoli. Je torej strip že del kurikuluma?
Ne dovolj. Izbirni predmet strip obstaja na ALUO in bo, upam, pridobil še brata »redni predmet«, enako kot upam, da mu bodo ob naslednji prenovi srednješolskega učnega programa dali pomembnejše mesto.
Ko govorite o stripu, imate v mislih risanje na papirju ali na računalniku? Ima roka še svoj pomen?
Sam vse več uporabljam računalnik, mlajše generacije pa še bolj. Vsi so sicer še dobri risarji v klasičnem pomenu, to se vidi tudi pri tečajnikih. Digitalna produkcija stripa pa je uresničitev sanj risark in risarjev stripov, ker imaš tako res dobre možnosti poti od skice do natančnega zgodborisa, možnost zaporednih temeljnih risb, končne risbe, barvanja, korektur, postavitev in končne obdelave oblačkov in teksta. Teh pet do sedem stopenj lahko v digitalnem prostoru zelo lepo artikuliraš in v primeru prevoda v drug jezik, kot je bil naš Kralj Ubu ali Poljaki, lahko tudi prevodno izdajo zelo dobro urejaš. Za slovensko različico Antigone Daniela Chmielewskega, ki je izvirno izšla v poljščini, sem lahko s pomočjo računalnika skrbno pripravljal oblačke, v tesnem stiku z avtorjem.
O čem govorite, ko govorite o problematiki oblačka: o obliki, o tekstu v njem ali njegovem položaju v risbi?
O vsem tem. In v Sloveniji so ljudje, ki vse v zvezi s stripom počnejo bolje od mene, celo z naskokom bolje, denimo Tomaž Lavrič, Izar Lunaček, Zoran Smiljanič, tudi Tanja Komadina. V druščini slovenskih striparjev pa sem jaz tisti, ki ga strastno zanimajo prav stripovski oblački. Oblački namreč nimajo neke arbitrarne poti po sličici, obstaja optimalna pot, ki je bralki, bralcu najbolj naklonjena in ustreza vrsti izjavljanja, zato je strip zelo dobro delati tako, da se oblački krajšajo, kadar likovna zgradba to zahteva ali pa mehanika ne dovoljuje daljšega teksta. Stripovski oblački so specifični in so tipičen znak stripa.
A videla sem že stripe, na primer francoske, ki so imeli tekst zapisan v kotih.
Ja, Francozi so smotani, radi estetizirajo! (Smeh.) Jaz verjamem, da kot stripar ne smeš biti ikonoklast, ne smeš častiti podobe, podoba je v stripu v funkciji pripovedovanja. To pa seveda ne pomeni, da nimaš v stripih tudi lepih, dih jemajočih prizorov.
Kako pomembna je za vas
teorija stripa?
Na likovni akademiji se je v minulih letih zgodil premik od likovne umetnosti k nekaterim sodobnim, akcijskim praksam, ki prevprašujejo družbeno realnost, ne pa intenzivnosti barve v levem vogalu slike. Ob tem pa je nekoliko zamrla likovnoteoretska misel. Vendar je po mojem mnenju potrebno oboje in upam, da se bo to spet uravnotežilo. Dobra novica je, da je profesor Muhovič ugotovil, da smo risarji stripov povsem kompatibilni z likovno teorijo, od kompozicijskega znaka, smeri, števila, položajev do teksture, velikosti, gostote in likovne teže. Pri analizi je za strip povsem mogoče uporabljati celo teoretska orodja Peircea in de Saussurja. In tako je nastal paradoksalen položaj, da je strip povsem »on board«, da je teorija dobila več zaledja v praksi ilustratorjev, striparjev kot pa v delu slovenskih umetniških praks. Striparji in striparke vztrajamo pri likovnem in pri obrtnem mojstrstvu.
Preizkušali ste se tudi v ilustracijah.
Zdaj takšna naročila zavrnem, sem jih pa v preteklosti iz nuje sprejemal, a nisem bil preveč uspešen: bil sem počasen, se poleg risanja ukvarjal še s prelomom …
Je bila ovira to, da je bila tema dana, da niste bili gospodar nad vsem?
Tako bom rekel: knjig ne ilustriram več zato, ker so zame pretežka naloga, stripe pa delam zato, ker so še težji. Moje stripovske izkušnje so pravzaprav izgubljene bitke, tako jih jaz kritično doživljam, zato me je ta nagrada toliko bolj presenetila. Ugotavljam, da je zame tipično, da radikalno podcenim obseg projekta. Na delu je očitno neka norost, sem kot alpinist, ki rine na goro, ne da bi se ozrl, ko pa pogleda nazaj, vidi, da mu je družina razpadla, avto je prodal, hiša je pod hipoteko … Pri meni sicer ni tako hudo, a tovrstnih dosežkov ne bi smeli razglašati za zmage. Stripi so mi odnesli ogromno živcev, zdravja, prsti mi drevenijo. Pri zadnjem večjem projektu nas je prvič v Sloveniji delalo več skupaj, fordistično, na tekočem traku: eden je delal zgodboris, drugi ozadje, tretji oblačke, jaz like, potem pa smo sestavljali in popravljali. To vsekakor zelo olajša stvari.
In kdo je bil odgovoren za vsebino, vsi?
Ne, ne, vsebino so določili v pisarnah evropskega parlamenta.
Ups, ali jim je dolgčas, pa potrebujejo malo zabave?
(Smeh.) Ne, tema stripa je pojasnjevanje evropskih institucij. To je dober primer pedagoškega stripa. Gre nekako takole. Mitološka Evropa reče: »Oh, ne, Zevs, v Evropski uniji so spet težave!« In Zevs je seveda cinik in šovinist in reče: »Te njihove zdrahe mi gredo na živce. Nikogar ni, ki bi udaril po mizi.« Jezna Evropa mu mora odgovoriti in to je izhodišče stripa.
Ob tem ne nazadnje vsak teden narišete še karikaturo za Večer, ki pa se seveda veže na aktualno dogajanje. Vsi, ki smo v službah v medijskih tovarnah, vemo, kaj je pritisk časa.
Da, in vsi poznamo tudi to, čemur Francozi pravijo duh stopnic: zgoraj si se skregal, ko si šel po stopnicah dol, pa si se spomnil, kaj bi moral narediti, da bi ti padla v objem. Vi in jaz sva poklicno podvržena diktatu časa, zato mora pri najinih izdelkih stati vsaka faza posebej. Pri meni to pomeni skica, temeljna risba, prvi svetlo-temni nivo, svetlostna podoba. In če mi v nekem trenutku urednik izpuli risbo iz rok, bo ostro oko opazilo, da še nekaj manjka, povprečen bralec pa morda niti ne. A res je, ta pritisk časa me najeda. Nisem naiven, vem, da je tudi šolstvo lahko tlaka. Toda res bi si počasi že želel biti gospod, ki bi na šoli ali fakulteti le še spodbujal mlade.
