Pred tedni je v javnost prišla novica, da naj bi bil roman Za angele, da jim ne bo dolgčas avtorice Gabriele Babnik Ouattara plagiat. Mladinska knjiga (MK) je namreč zasledila dobesedne prepise iz romana Maline Schmidt Snoj z naslovom Samo en ples. Gabriela Babnik Ouattara pa trdi, da ne gre za plagiat, temveč za medbesedilne postopke, ki jih uporablja vsak avtor ali avtorica.
Začniva kar in media res. Pred časom je v javnosti zakrožila novica, da je založba Litera z odgovornim urednikom Orlandom Uršičem na čelu objavila javno opravičilo, ker naj bi bila vaša knjiga plagiat knjige Samo en ples avtorice Maline Schmidt Snoj. Javno opravičilo je dvignilo veliko prahu. Zanima me vaša plat zgodbe.
Informacijo sem prvič dobila ob pripravah na oddajo Pisave na RTVS. Temu je sledil dopis MK meni in Uršiču. Bila sem šokirana. Nemudoma sem klicala Uršiča, ki pa je bil do mene zelo žaljiv. Vendar ne zaradi nastale situacije, temveč zaradi honorarjev, ki mi jih je bil dolžan. Po tem skorajda nisva več komunicirala oziroma samo še pisno prek elektronske pošte. Postavil se je v položaj direktorja založbe in se reševanja problema lotil povsem sam, v to pa ni vključil mene ali urednika moje knjige Aljaža Krivica.
Orlando Uršič pa v medijih zatrjuje, in zatrdil je tudi meni, da vas je vabil na razgovor v MK in na kolegij urednikov, kamor pa naj vi ne bi nikoli prišli.
Priznam, da to prvič slišim. Nikoli me ni povabil na razgovor v MK, kaj šele na kolegij urednikov. Res pa je, da je mene in urednika Aljaža Krivica povabil na zoom srečanje. Takrat sem mu predlagala, da se v knjigo umesti pojasnilo, zakaj se mi je zdelo smiselno nanašati na realno osebo. Ta predlog je gospod Uršič zavrnil. Potem je to šlo še korak dlje. Ko je knjiga, ki sem jo jaz uredila pri Literi, imela v Konzorciju predstavitev, mi Uršič ni dovolil, da se dogodka udeležim. Sama sem prosila za sestanek z MK in Uršičem, kjer sem zaprosila za konkretizacijo. A do tega sestanka ni nikoli prišlo. Priznam pa, da bi se lahko takrat nemudoma opravičila gospe Schmidt Snoj, poiskala njen elektronski naslov ali telefonsko številko in z njo vzpostavila dialog. Ampak v danem trenutku sem tudi sama doživela tak šok, da nisem vedela, kako reagirati.
Litera in MK navajata, da naj bi šlo v vaši knjigi Za angele, da jim ne bo dolgčas za kar šest strani dobesednih prepisov oziroma za 68 odstavkov, v katerih so povedi prepisane iz knjige gospe Schmidt Snoj. Sami pa pravite, da gre za medbesedilnost. Medbesedilnost pa se lahko interpretira na različne načine. Ampak najprej me zanima vaš postopek pri pisanju. Ste šli z zavedanjem prepisovat te povedi?
Najprej bi rada opozorila, da v prvem dopisu MK nikjer ni omenjen plagiat. MK v dveh dopisih govori o 25 smiselno povzetih straneh, odškodnina pa je bila plačana za 0,4 avtorske pole oziroma za šest strani. Uršič pa navaja 68 prepisanih odstavkov. Izraz plagiat se je prvič pojavil v javnosti šele z javnim opravičilom Litere. Kakor koli že. Jaz sem svojo knjigo pokazala pravniku. Zagotovil mi je, da to, kar navajata MK in Litera, nikakor ne more držati. Šli smo skozi vse odlomke in nikjer nismo našli take količine prepisanega gradiva, ki ga navajata založbi. Ob pisanju nisem imela nikakršnih slabih namenov. Vse, kar sem naredila, je, da sem faktografske podatke, dostopne javnosti, literarizirala. Torej spravila sem jih v leposlovno obliko. Želela sem biti zgodovinsko dosledna in slediti tej znameniti partizanski diviziji v svoji zgodbi. Prizore, ki sem jih našla v knjigi gospe Schmidt Snoj, pa sem vzela in potvorila po svoje. In ne samo iz njene knjige, ampak tudi iz drugih. In te knjige ob koncu navajam. Torej sem vir ob koncu navedla. Če tega ne bi storila, bi šlo za plagiat.
Kako ste navedli vire?
Kot sobesedila, s pomočjo katerih je nastala ta knjiga. In enako sem naredila pri prejšnjem romanu Tišina, polna vetra, ki je bil nominiran za nagrado kresnik. S tem sem navedla vire. Nisem pa mogla, tako kot zahteva MK, v sprotnih opombah, torej pod črto na dnu strani, navajati točno določenih strani. Tega se v leposlovju ne dela. Nekateri citati, ki sem jih uporabila, niso izum Maline Schmidt Snoj, temveč so citati Brine, Kajuha in drugih ter so obča last.
Zakaj niste na koncu vsaj napisali strani, s katerih ste določene stvari povzeli?
Priznam, morala bi jih. In če pride do ponatisa, jih bom.
Zakaj pa niste teh citatov dali vsaj v kurzivo ali pa vizualno nekako označili, da gre za citate in ne vaše povedi?
Razmišljala sem o tem. O tem sem spregovorila tudi z nekaterimi uredniki in vsi smo se strinjali, da ob branju to zaustavlja besedilo. Da se ne bere tako tekoče. In dvomim, da bi bil izid kaj drugačen, če bi citate vizualno ločila. Kot urednica sem izredno natančna, kot pisateljica pa izredno medbesedilna. Vseh mojih sedem romanov je medbesedilnih. In v medbesedilnosti sploh nisem radikalna. Pri nas se s tem teoretsko ukvarja Marko Juvan. Potem je tu Andrej Blatnik s svojimi postmodernističnimi knjigami. Mar bomo tudi te zavrgli? Da ne govorim, da 7. člen zakona o avtorskih pravicah pravi, da so pretvorbe dovoljene. Ne smejo pa biti oškodovane moralne pravice. Ampak to je zelo nedoločno in neoprijemljivo.
Da pojasniva. Vi torej trdite, da so to, kar ste vključili v sporno zgodbo, citati, ki so zgodovinska dejstva, in ne plod avtorstva gospe Schmidt Snoj?
Tu gre za več ravni medbesedilnosti. Recimo, ko mi je odvetnik naročil, naj poiščem najbolj problematične dele, sem mu pokazala slednje. V knjigi gospe Schmidt Snoj se pojavlja fotograf. Gospa zapiše, in to govorim po spominu, »fotograf, ki vse dokumentira, pa se na fotografijah sam nikoli ne pojavi«. Tega fotografa sem torej vzela in spisala njegov notranji svet. Torej iz njene povedi sem naredila »njegovo tiho notranje oko, ki je premišljevalo o fotografijah, se ni nikoli pojavilo na fotografijah«. Torej iz enega njenega stavka sem naredila dva ali tri. In gospa je to razumela kot dobesedni prepis, jaz pa kot hommage neki zgodovinski osebi.
Pojasniva bralcem, kaj je to medbesedilnost. V literarni teoriji je to zelo širok pojem, ki se ga lahko interpretira na več načinov. Zanima me vaš pogled.
Predvsem ni pravni termin. Medbesedilnost pomeni, da se literatura napaja z literaturo. Vprašanje pa je, kako to vidijo pravniki. In v to si ne upam posegati. Potem pa je tu še literarno razumevanje. Navsezadnje so vsa dela na neki način medbesedilna. V trenutku, ko avtor povzame nekoga drugega, da razvije svojo zgodbo. Pisatelj vzame neki odlomek, ga potvori in po svoje interpretira.
Torej trdite, da v nobenem primeru niste z zavedanjem prepisali povedi gospe Schmidt Snoj?
Tudi če bi prepisala stavek, to ne pomeni, da nimam lastnih idej. Sploh, če ob koncu navedeš vir. To vse razumem kot nekakšen poklon literarni zgodovini.
In kako razumete, da je prišlo do obtožbe plagiranja?
Preprosto zato, ker se je direktor založbe ustrašil konglomerata, kot je MK. Želel se je na hitro znebiti problema. Gre za rokohitrsko odplačevanje odpustkov.
Ste bili osebno kdaj na založbi MK?
Ne, nikoli. Niti na mojo prošnjo po sestanku mi niso odgovorili. Po moji prošnji je prišel samo dopis MK z zahtevo po uničenju knjig, denarnem nadomestilu in javnem opravičilu ter podatkom, da me bo o tem obvestil Uršič. Torej je šel na sestanek na lastno pest in zadeve uredil v mojem imenu. To ni pravi način.
Menite, da bi bilo torej kaj drugače, če bi bili vpeti v proces od samega začetka?
Jaz sem legalistka in verjamem v dialog. V najhujših situacijah sem se vedno znala pogovoriti. Ponavljam, nikakor nisem nameravala kogar koli prizadeti. Menim, da če bi od začetka sodelovala vsaj na enem sestanku, kamor nisem bila vabljena, če bi imela vsaj možnost dialoga, potem bi se gospe Schmidt Snoj opravičila osebno in poudarila, da sem naredila napako, ker je nisem vnaprej obvestila, da bom literarizirala to zgodbo, in da nisem imela zlega namena. In to javno poudarjam.
Pa ste se gospe Schmidt Snoj kdaj opravičili?
Gospe sem se pisno opravičila. Resnično ji nisem želela povzročiti kakršne koli bolečine. In spoštujem ter sprejemam, da ji verzija moje zgodbe ne ustreza. Verjamem, da gospa svojo mamo časti. In iskreno mi je hudo, če sem ji povzročila bolečine in jo kakor koli oškodovala. Moj namen je bil pokazati rivalstvo med dvema umetnikoma. Brina je pri tem bistveno močnejša.
Če bi se lahko vrnili na začetek, kaj bi danes storili drugače?
Ob virih, ki sem jih zapisala na koncu, bi dodala strani. Dvomim pa, da bi to kaj spremenilo. Ker sem očitno proizvedla moralni problem in niti ne pravnega. Kajti marsikaj je izum Maline Schmidt Snoj, jaz pa sem njen zapis literarizirala. In nisem edina. V Mladini je bil objavljen strip z enako zgodbo kot pri meni. Ali je to zadosten razlog, da se knjigo uniči in se me obtoži plagiatorstva? Hja, potem smo v 19. stoletju ali še bolj nazaj. Nikakor se ni zgodilo, da ne bi imela lastnih idej in zato prepisala povedi iz neke druge knjige. Delo sem ob koncu navedla in že samo zato to ni plagiat. To je pogrom name osebno s strani Uršiča, ki je stvari izvedel na lastno pest. Kot založba bi moral za svojim avtorjem stati v dobrem in slabem. Očitno ni tako.
