Te dni je program v Avtonomnem kulturnem centru Metelkova mesto (AKC Metelkova mesto), z vrhuncem v petek, 8. septembra, posvečen praznovanju 30. obletnice tega ljubljanskega kulturnega, družbenega in družabnega prostora. Vse od davne zasedbe nekdanje vojašnice je Metelkova prehodila različna obdobja, vedno pa ohranjala svojo heterogenost. Pri čemer se je njena zgodba začela še pred septembrskim zgodovinskim skokom čez ograjo zapuščenega vojaškega kompleksa.

Leta 1990 je z idejo o demilitarizaciji Ljubljane in pridobivanju prostorov za kulturne in družbene programe v mestu nastala Mreža za Metelkovo, ki je združevala več kot 200 skupin in posameznikov. Ko je po osamosvojitvi Slovenije JLA zapustila vojašnico na Metelkovi, so stekla pogajanja z mestnimi državnimi in lokalnimi oblastmi, da bi kompleks prepustila ustvarjanju socialno-kulturnega prostora. Načelna dogovarjanja so potekala, a vojašnica je ostajala prazna in propadala, dokler ni po socialni in umetniški sceni zaokrožila novica, da ljubljanska občina ruši vojašnico na Metelkovi. To so bili preddigitalni časi, zato so vest sporočali po stacionarnih telefonih in obiskih izbranih prostorov. »Od trenutka, ko smo izvedeli, da rušijo Metelkovo, se je vse začelo zelo hitro odvijati. Poklicali in šli smo v KUD France Prešeren, Galerijo Škuc in Radio Študent ter sporočili, da gremo v zasedbo,« se spominja Nina Kozinc, ki ob skvotiranju Metelkove delovala v piar skupini.

Del Mreže za Metelkovo se je »preimenoval v radikalno akcijsko skupino Mreža lomi odpor in v petek, 10. septembra zvečer 1993 smo speljali zasedbo, za kar je bil edini in pravi čas,« se spominja publicist, koncertni organizator in član kolektiva Gromka Miha Zadnikar, ki je prav tako deloval v piar skupini. V prostore nekdanje kasarne so vstopili, kjer sta danes kluba Gala Hala in Chanel Zero. Kmalu se je nabralo veliko ljudi, že prvo noč zasedbe so imeli uvodni forum. Hitro so se začeli organizirati in oblikovati program, ki je tekel tudi, ko so na območju izklopili vodo in elektriko, s čimer so oblasti izvajale pritisk. Zato so se skvoterji znašli z ilegalnim priklopom, z agregati, vodo pa so jim v znak podpore v cisternah pripeljali prostovoljni gasilci. »Začeli smo s projektom 1001 noč na Metelkovi. Ljudje so prihajali iz najrazličnejših krogov – od umetnikov do teoretikov, nastopili so, se podpisali v knjigo in na območju prespali. Potrebovali smo tovrstno podporo in ta je bila v javnosti zelo velika, saj imajo ljudje radi osvobajajoče reči na področju kulture,« je jasen Zadnikar. Ob tem še pravi, da so imeli ob zasedbi tudi široko medijsko podporo. Že samo v prvih dvanajstih dneh je na Metelkovi nastalo 16 koncertov, 11 gledaliških predstav, sedem okroglih miz, trije pesniški večeri in razstave več kot 50 likovnikov. Svojo kreativno in družbeno ter politično kondicijo pa je avtonomni center obdržal tudi v naslednjih obdobjih.

Različne realnosti Metelkove

Na območju nekdanje vojašnice je v prvem skvotu v samostojni Sloveniji, ki so ga tudi kasneje nemalokrat morali braniti pred oblastmi, začel nastajati raznolik kulturno-socialni prostor. Ta se je zajezil pred vdorom institucionalne kulture in je prisegal na organsko povezanost, oblikovanje nekonvencionalnih družbenih praks, družbeno občutljivega okolja in žive ustvarjalne ter politične skupnosti. Metelkova je bila, kot se prvih let avtonomnega prostora spominja umetnik Goran Medjugorac, »najbolj kreativna stvar, ki se je v tistem času dogajala ne samo v Ljubljani, temveč v Sloveniji. Če si želel živeti doživeti izbruh kreativne energije, si bil tam.« Študenta slikarstva je novica o zasedbi kasarne ujela na likovni koloniji v Mariboru, od koder je še z nekaj ustvarjalci pohitel na Metelkovo, del njene resničnosti pa je nato vsakodnevno ostal do okoli leta 2007 in bolj od daleč še do leta 2018. Na Metelkovi je imel atelje, s pokojnim pisateljem in aktivistom Andrejem Morovičem, ki je leta 1995 ustanovil Teater Gromka, je sodeloval v tej gledališki skupini, z Natašo Serec in Društvom za ateistična društva pa je dolgo časa programsko in organizacijsko upravljal mladinski center in klub Menza pri koritu. »Metelkova je imela veliko svoje produkcije. Nastale so glasbene skupine in ustvarjali so številni umetniki. Na Radiu Študent smo delali radijsko gledališko oddajo, snovali revijo Metelkovnik … Metelkova je bila generator kreativne energije v Ljubljani,« se avtonomnega prostora v devetdesetih letih spominja Medjugorac. Pri čemer pa je bila Metelkova tudi živa intelektualna in politična skupnost. Odvijala so se predavanja, okrogle mize, nudila podpora novim skvotom, zatočišče Izbrisanim, pod Mirovnim inštitutom je potekala Delavsko-punkerska univerza in dolga leta je filozof Dušan Rutar vodil tečaj Intelektualne samoobrambe. Veliko so razpravljali tudi neformalno, ob številnih druženjih v različnih metelkovskih socialnih prostorih, in se pri tem tudi politično organizirali. V tem pogledu je bila, kot poudarjata Nina Kozinc in Miha Zadnikar, pomembna ustanovitev Urada za intervencije leta 2001, ki je sistematično in učinkovito deloval proti rasizmu in v antiNato kampanji. »Metelkova je bila politično najmočnejša med letoma 2001 in 2004, ko je Urad za intervencije ob boku z mladim skvotom AC Molotov organiziral manifestacije proti ksenofobiji in protivojne ter druge proteste, kar je bilo povezano s samim antimilitarističnim sokom Metelkove. Kar je nato kulminiralo v akciji proti vstopu v Nato. Grenka ironija je bila, da smo naselili vojašnico v obdobju, ko je na področju nekdanje Jugoslavije besnela vojna,« poudarja Zadnikar. Pri čemer Nina Kozinc še podčrta, da je »Metelkova imela in še vedno ima precej pomembno vlogo pri kritiki in intervencijah v mainstream tokove na področju kulture, umetnosti in politike.«

Turisti, klubi in umetniki

V sredini novega tisočletja je turistifikacija zajela tudi Metelkovo mesto. »Po letu 2003, ko so nas pred vstopom v Evropsko unijo prišli povohat vsi svetovni mediji, se nam je zgodila dvoreznost. Postali smo dokaj slavni, kar ima svoje pozitivne in negativne plati. Obiska je precej več, in zdaj smo pred nevarnostjo gradnje še drugega hostla na svojem območju,« je jasen Zadnikar. Pri čemer poudarja, da je v povezavi z Metelkovo v medijih in zavesti ljudi veliko bolj razvpita njena nočna, klubska aktivnost, kot pa tiho delo umetnikov in umetnic, ki jih okoli 60 ustvarja v tamkajšnjih ateljejih. Da je Metelkova v zadnjem obdobju postala pretežno »žur plac« in ne več tako živ prostor kulturne produkcije, pa je kritičen tudi Goran Medjugorac. Grenkoba, kot pravi Zadnikar, ki so jih sodobni časi prinesli na Metelkovo, so grupacije občinstev, vzpostavljanje mikroscen. »Vsak dogodek ima svoje občinstvo, pogrešamo, da bi v prostore ljudje zahajali tudi ne glede na dogodek.«

Nataša Serec iz KUD Mreže, ki je je na Metelkovi bila od prve noči zasedbe in je v avtonomnem prostoru še vedno aktivna, za današnjo resničnost Metelkove pravi, da je ta izrazito drugačna, kot je bila v prvih letih skvota, ko je bila skupnost tudi bolj povezana. »Dandanes je tudi Metelkova že krepko zarila v kapitalistične vode in hiter turizem, zaradi česar je ob velikem pretoku ljudi kdaj težko obvladljiva. A menim, da je družbeni eksperiment v preobrazbi nekdanje vojašnice uspel in da je Metelkova pomembna na različnih ravneh. In bi lahko bila še bolj, če bi se lotila reševanja socialne problematika in nekatere prostore odprla novim akterjem. V družbenem, političnem in aktivističnem smislu ima Metelkova še veliko neizkoriščenega potenciala. Pri čemer pa je pomembna tudi likovna umetnost območja in z njo povezan program Celostna umetnina Metelkova mesto, ki ga gradimo od leta 2004. Gre za javne skulpture, instalacije in druge umetniške intervencije v kompleksu,« še pravi Nataša Serec.