Skoraj osemdeset let po koncu druge svetovne vojne, ki je celostno preoblikovala svetovni red ter za več desetletij pomirila poglavitna družbena neravnovesja, se generacije ponovno soočamo s kolektivnimi in intimnimi mukami ob razpadanju predstavnega sveta. In čeprav je od druge svetovne vojne minilo že nekaj desetletij, to ne pomeni, da lahko dogodke preprosto pozabimo. Svet si je začel zgodovino razlagati po svoje, posamezniki, ki so prispevali k ureditvi in vzpostavitvi današnjega sveta, pa izginjajo iz družbenega kolektivnega spomina. Osebnosti druge svetovne vojne so tako delo, ki bo ohranilo spomin na vse, ki so svet spremenili, čeprav širše neopaženo. Na vprašanje, zakaj je monografija nastala, pa dr. Mateja Ratej odgovarja: »Živimo čas, ko pada imaginarij, ki je bil vzpostavljen po koncu druge svetovne vojne, predvsem na temeljih antifašizma in enakosti. Ta epoha izgublja veter v krilih. To čutimo sodobniki po tem, da v javnem diskurzu prevladuje kaotičnost, zdi se nam, da vrednote padajo. Slišimo, da je svet padel s tečajev, in nimamo več kolektivnih oprijemališč, ki smo jih bili desetletja vajeni. Komunizem, fašizem, antifašizem, partizanstvo so pojmi, ki so gradili preteklo dobo, zdaj pa izgubljajo svoj pomen ali pa dobivajo diametralno nasprotne pomene in posledično ne igrajo več svoje vloge, kaj šele sidrišč, na katera se lahko skupnost opre. Zato je danes še kako pomembno, da se še vedno spominjamo tistih, ki so nam omogočili današnji svet, predvsem tistih, ki so manj znani, a so še kako pomembni.«

Znani in neznani obrazi

Monografija vsebuje osemnajst biografskih študij izpod peres različnih družboslovnih in humanističnih piscev. Kot zapiše dr. Mateja Ratej v uvodniku, »ti predstavljajo podporno okolje novemu slovenskemu biografskemu leksikonu. Zato je mogoče zagovarjati trditev, da bi imeli Slovenci manj z zgodovino povezanih šibkih točk, če bi dajalo slovensko zgodovinopisje večji poudarek pripovedi.« In ravno pripoved je stičišče vseh osemnajstih biografskih člankov. Kajti monografija, ustvarjena s strani vrhunskih raziskovalcev in piscev, je ustvarjena v delno poljudnoznanstvenem jeziku oziroma je pisana pripovedno. Posledično se lahko dotakne slehernega bralca in ne zahteva pretiranega poznavanja raziskovalnega besedišča ali zgodovinskega okvirja. Njen namen je predvsem poučevanje. Dr. Mateja Ratej pa dodaja: »Zmeraj snujem monografijo osebnosti tako, da skušam dobiti družbeni prerez časa, s katerim se ukvarjam. Tokrat torej druga svetovna vojna. Poiščem ljudi različnih družbenih, socialnih, izobrazbenih okolij in različnih političnih nazorov. Dobim spekter časa v vsej njegovi kompleksnosti, s čimer raziskovalci pokažemo, da noben čas ni enostaven čas. Enostaven se zdi šele takrat, ko ga zgodovinarji popredalčkamo oziroma uredimo. Vse te zbrane biografije v monografiji pričajo o tem, da pod vsem črno-belim polariziranim družbenim diskurzom v času vojne poteka izredno barvito in valovito življenje posameznic in posameznikov, ki nikoli niso črno-beli.«

Predstavljene so nekatere tuje osebnosti, kot je nemški socialdemokratski politik, kancler Zvezne republike Nemčije, zunanji minister, berlinski župan, mednarodni pogajalec in Nobelov nagrajenec za mir Willy Brandt (1913–1992), ki je globoko zaznamoval evropsko zgodovino druge polovice 20. stoletja ter utiral pot politiki popuščanja napetosti v Evropi, pa tudi slovenske, kot je Katja Vodopivec (1917–2012), članica OF, ki je kasneje raziskovalno, pedagoško in družbeno angažirano delovala predvsem na področju mladinske kriminalistike ter socialnega dela in se zavzemala za manj represivno kriminalno politiko in prakso. Ali pa Vida Lasič (1920–1997), ki je bila ena ključnih sodelavk pri radiu Kričač in članica radijskega sektorja pri glavnem štabu Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije in ki jo je leta 1944 med kratkotrajnim radijskim oddajanjem depeš v neki hiši pod Rožnikom v Ljubljani ujel gestapo.

Monografija torej poskuša s predstavitvijo ključnih zgodovinskih osebnosti zgodovino prikazati na način, da bo razumljena v očeh slehernega bralca ter da bi bila izkušnja starih generacij v pomoč novim pri razumevanju stvarnosti.