Beg pred nezavedno travmatično izkušnjo Roth zaplete s protagonistu najbližjim absurdizmom, s fantazmo o fizični preobrazbi, o kakršni je slednji kot profesor še nedavno navdušeno predaval svojim študentom. Pri tem pa značilni psihoanalitični privesek o prekinjenem, neizpolnjenem hrepenenju iz davnega otroštva, sesalski zavisti, razvajenem ameriškem dečku, zraslem ob prekomerni beljakovinski prehrani, obarva z ecovsko-borgesovskim prepletom dveh ontoloških svetov. Projekcija fikcije v resničnost kot posledica obsedenosti s prvo, ki se zato razrase v drugo, tokrat nima usodnih, s smrtjo povezanih posledic, temveč proizvede naslednji nepredvidljivi obrat, ki v skladu s to isto strukturo utegne celo uspeti in protagonista rešiti iz nastale zagate.
V woodyallenovski maniri izpisana Dojka razen omenjenih aluzij kaže na Rothove značilne pisateljske teme: beg posameznika iz problematične sodobnosti, zapredenost v lastne psihološke vijuge, obsedenost z idejo, kritika ameriške družbe obilja ter njen odklon od »posebnežev« in tako dalje. Neprimerljiva z drugimi avtorjevimi deli je tudi dokaz več, da je roman kot forma neulovljiva zvrst, o kateri se ne da določiti natančnejše definicije, saj bi slednjo prej ali slej spodnesel eden od naslednjih primerov.