Sonete je mogoče pisati tudi v fabriki

Uršula se je priženila v Sušo in Janezovi poeziji nadela zapeljivo melodijo in neverjeten glas: med glasbene sladokusce jo je doslej ponesla s štirimi zgoščenkami in s številnimi koncerti. Tu imajo prste vmes še Fantje z Jazbecove grape: tolkalec Marjan Stanić, pianist Joži Šalej in drugi mojstri. Pred tednom dni so končali snemanje 14 standardov popularne godbe, ki jih je pesnik presadil v izrazje Poljanske doline. Med njimi je CajtToma Waitsa. Še nekaj dni pred tem je Ramoveš na Društvu slovenskih pisateljev za pesniško zbirko Skuz okn strejlam kurente (2012) prejel ugledno Jenkovo nagrado. Zbirka je nadaljevanje Staroselskega ciklusa iz leta 2006. Za osrednji del nagrajene knjige je izbral enostavno obliko: štirivrstični kitici, ki spominjata na ljudske pesmi. V stihe je naselil tesnobnost, zla bitja, temačne sile in srhljivi humor. Tri pesmi so že uglasbene. Kdor morda pokroviteljsko ali vzvišeno viha nos nad narečno govorico, naj ne pozabi trika: ko se narečje natisne, po definiciji postane knjižni jezik.

Očitno se je pojavila potreba po razširitvi govorice, kar je prepoznala tudi žirija. Nagrade me nikoli niso kaj prida zanimale. To pa zelo cenim, ker je strokovna. Poleg tega ugaja vedeti, da obstajajo ljudje, ki natančno berejo tvojo knjigo. To je potrditev, da so se poglobili v pesmi in jih analizirali.

To izjavo sem si zamislil ironično, ker se danes ni dobro znajti na spiskih. Okoli nas je veliko pomanjšanih Eichmannov, ki sestavljajo svoje sezname. Potiskajo ljudi v slabo počutje ali revščino. Seznam Jenkovih nagrajencev vključuje avtorje, ki jih spoštujem. Prijetno mi je v njihovi družbi.

V Sloveniji meja med urbanim in ruralnim danes ni tako očitna. Tudi mestno okolje je lahko zelo zaplankano. A Ljubljana je mene vedno lepo sprejela. Nikoli ni bilo nobenih težav. V drugih centrih so se včasih pojavile prepreke in občutek, da so pesmi napisane v nerazumljivem jeziku. Da so zato druga liga.

To se da pojasniti tudi s tem, kako so se narečja ali njegovi akterji predstavljali. Narečje se je uporabljalo za klovne, vaške tepčke ali posebneže. Govorilo naj bi se v zbornem, meščanskem jeziku. Kdor govori drugače, je vreden posmeha. Narečje je že v šoli obveljalo za nižjo jezikovno zvrst, nekje na ravni slenga. Tu je še čistunstvo, jezikovni purizem. Če s pravilom zatreš vse, kar štrli ven, si jezik naredil mrtev.

Za resne avtorje je nagrada spodbuda. Po drugi strani folklorizem, ki je vezan na narečja, že dobiva samozavest, a opira se na plehke in poceni domislice, ki so komercialne narave: služijo zabavi ali lastni promociji. S tem ne želim imeti opravka. Ne podcenjujem narečnih avtorjev, a nisem del te scene.

Še danes mi kaj uide v knjižni slovenščini. Enostavno nisem bil sposoben pisati drugače kot v svoji materinščini. Ni bilo izraza ali je zvenelo umetno, nasilno. Bilo je kar težko, ker sem bil navajen na šablonski način zapisovanja. Moral sem sklepati kompromise. Saj še vedno nisem dosleden pri fonetičnem zapisovanju. Zapisujem tako, kot vidim in ne kot slišim. Poezija ni slovar. Biti mora lepa na pogled.

Ta pesem je bila moj obračun z jezikom. Moram povedati, da ta jezik ni nastal, da bi se v njem pisalo pesmi. Lahko pa se pišejo. Sama govorica je precej pojoča. Težava je v tem, ker ta jezik z odporom vključuje nove izraze. Zato bo fotosinteza verjetno ostala fotosinteza.

Namesto »govoril sem resnico« rečeš, »da si po pravic povedu«. Resnica ima potem malo širši pomen, ima še pravico zraven.

Vedno je bila vrednota delo. Fizično delo. Lenoba – gledati muho na stropu – ni bila vrednota. Razmere so bile vseskozi trde. Niso dopuščale lagodnega življenja.

Midva sva bolj delavsko-umetniška... (pogleda k Uršuli, ki prisede in v smehu doda, da sta prosvetna delavca, kot se je reklo včasih, op. p.). V bistvu je dobro, da nimava skrbi, kako bova plačala položnice. Brez položnic ne gre.

Služba jemlje in daje del svobode. Po drugi strani mi bohemsko življenje ne ustreza. Potrebujem to, da zjutraj vstanem in se spravim v pogon. Na ta način ohranjam notranje ravnovesje. Tudi v fabriki sem že pisal. Na proizvodni liniji lahko včasih preklopiš na avtomatskega pilota. Ni ti treba veliko razmišljati. Enoličen ritem v ozadju, velika linija in hrup so lahko spodbuda. V fabriki sem recimo pisal sonete.

Ritem strojev je tu odigral svojo vlogo. Hotel sem napisati veliko količino pesmi. Prav v tej nepregledni množičnosti je bila moč. Sonet, ki se lahko veže v cikle in vence, je idealna oblika. Vsaka pesem mora stati sama zase in se hkrati vključevati v čredo. Krava se je s temi svojimi očmi in s svojo usodo pokazala za najbolj primerno. Ko je začela prevladovati forma, ko so me soneti skorajda obsedli, sem rekel »dost je« in objavil izbor.

Nekaj zapišem in potem odložim. Zame je bistveno, da se godi in medi. Časovna distanca je zelo pomembna.

Delam po vzhodnjaškem načinu. Nič ne dodajam, zame je bistveno odvzemanje. Pišem na papir in kar ostane, potem enostavno vržem proč.

Nekatere pesmi se ne obnesejo dobro, če jih bereš naglas. Če že grem nastopat pred občinstvo, potem izberem take, da lahko navežem stik. Da ljudje poslušajo in jih ne utrujam. Občasno zelo trpim, če moram koga poslušati in vidim, da ima neprimeren nastop in pristop. Vleče svojo špuro, vtakne nos med platnice in momlja. Pa je lahko še tako dober avtor.

Ko pišem, sem sam s sabo. Da so pesmi uglasbene, mi je v veliko pomoč. Brez Uršule bi manj ljudi vedelo zame. Verjetno bi me še vedno odrivali kot narečnega avtorja. Ki da piše le za stare mamice.