Pravijo, da z najboljšimi v svetu dobiš priložnost le enkrat, in če je ne izkoristiš, povabil ni več. Martina Batič, danes sicer pomočnica direktorja Slovenske filharmonije in umetniška vodja Slovenskega komornega zbora, je priložnost nekoč izkoristila v najboljši meri – vse od leta 2006, ko je zmagala na mednarodnem tekmovanju za mlade zborovske dirigente Eric Ericson award, jo v Stockholm vabijo praktično vsako leto. Tokrat je tam dirigirala že šestič, od tega tretjič Švedskemu radijskemu zboru. In po uspešno izpeljani premieri projekta, v katerem je sodelovala, očitno tudi ne zadnjič.
Harding, Salonen, Gergijev in Batič
Festival Baltsko morje (Östersjöfestivalen) je eden najuglednejših festivalov klasične glasbe na tem koncu sveta, organizira pa ga švedski nacionalni radio in televizija, in sicer v koncertni dvorani Berwaldhallen, ki stoji neposredno ob nacionalni radijski in televizijski hiši. Letošnji enajsti festival je doživel vrhunec z izvedbo Mozartove Čarobne piščali (koncert je bil sicer v Drottningholm Court Theatru), kjer je Švedskemu radijskemu simfoničnemu orkestru, Švedskemu radijskemu zboru in solistu tenoristu Andrewu Staplesu dirigiral umetniški vodja festivala Daniel Harding, ki je na tem mestu zamenjal Esa-Pekko Salonena. Je pa Salonen še vedno redni gost festivala, tokrat je dirigiral na otvoritveni slovesnosti, in sicer orkestru in zboru stockholmske Kraljeve opere, s katero festival tesno sodeluje, izvedli pa so simfonično pesnitev Hectorja Berlioza Romeo in Julija. Tretji pomembni dirigent in redni gost festivala, Valerij Gergijev, je dobil v roke taktirko za finale. Prvi večer je s svojim orkestrom Mariinskega gledališča izvedel štiri klavirske koncerte Rodiona Ščedrina s štirimi različnimi pianisti (Alexei Volodin, Denis Macujev, Yeol Eum Son, Olli Mustonen), zadnji večer pa še repertoar baletne glasbe Igorja Stravinskega – Petruško, Ognjeno ptico in Posvetitev pomladi.
Kot četrti najpomembnejši dogodek festivala pa je bil izpostavljen kontemplativni zvočno-vizualni projekt z naslovom Signs of an Open Eye, kjer je sodelovala tudi Batičeva. Očitno je, da so si ga organizatorji zamislili interdisciplinarno, vanj pa povabili mlajše, a že uveljavljene umetnike. Izjemno priljubljeni švedski režiser Jesper Kurlandsky je za to priložnost ustvaril 50-minutni umetniški videofilm, pri tem mu je pomagal njegov stalni sodelavec fotograf Fredrik Wenzel; premiera je bila svojevrstna v tem, da je ob projekciji v živo pel Švedski radijski zbor z Batičevo na čelu. Seveda poznamo žive glasbene spremljave s klavirjem ali manjšim orkestrom v kinodvoranah že od nemega filma naprej, filmske slike v živo pa menda zbor doslej še ni spremljal. In zagotovo ne tako vrhunski, kot je švedski radijski, ki je v pravih zvočnih niansah do konca zbrano izvedel izjemno zahteven repertoar.
32-članski zbor se je na oder postavil pod veliko projekcijsko platno, dvorana je padla v mrak in prostor je preplavila Schnittkejeva kompozicija Voices of nature. Kontemplativno vzdušje so v nadaljevanju stopnjevale Ligetijeva Lux aeterna, Pärtova Da Pacem Domine, Jennefeltova skladba Villarosa Sarialdi, Faurejev Pie Jesu, 4. stavek iz Schnittkejevega Koncerta za zbor in ob koncu še novo delo Lauridsena O magnum mysterium. Tako kot skladatelji ob komponiranju je tudi režiser Kurlandsky skozi vizualno pripoved razmišljal o prepletanju in soodvisnosti narave in živih bitij, spoštovanju, pohlepu, trpljenju, ki je velikokrat nepotrebno. Če se je v prvi polovici filma režiser abstraktno poigraval s fragmenti morja, megle, oblakov in vesolja, je v prelomnem trenutku vesolje, iz katerega se je rodilo novo bitje, pravzaprav izvrglo svojo deformacijo, svojo reakcijo na človekov odnos do nje. Se v čokoladnih očeh krave res zalesketa solza? Od tu naprej film prestopi v realnost: mesnopredelovalna tovarna, stroji za uboj goveda in perutnine, uniformirani uslužbenci, v ribiške mreže zapleteni kiti, obsojeni na smrt. Neumnost človeštva je neizmerna, pozabilo je na bistvo, na enost z naravo.
Moč podobe in glasbe
Kurlandsky je sicer v prvi vrsti režiser, a zelo povezan z glasbo, izbiral jo je za druge filme, tudi sam je pred časom uspešno komponiral. »In še vedno nisem prepričan, da glasbo razumem,« pravi. A vodstvo Švedske radijske hiše meni drugače, zato so ga tudi povabili. Skupaj z Arnejem Ludmarkom sta naprej preposlušala ogromno glasbe. »Nato pa sva izbrala skladbe, ki so ustvarile mešanico lepote, ljubkosti, strahu in žalosti. Ta občutja sva s soavtorjem projekta Friderikom Wenzlom hotela povedati tudi skozi film; ta je del večjega projekta Aeterna, prek katerega s fotografijo in videom zasledujeva naravo, okolje, globalno segrevanje, ravnanje z nafto ter nakazujeva posledice za prihodnost. Ko sva pregledala številke in dejstva in sva počasi razumela, kaj bomo s takim odnosom do narave izgubili v naslednjih štiridesetih letih, sva prišla do istih kombinacij občutkov,« pravi Kurlandsky.
»Film je na trenutke črn kot smola, drugje topel, rekla sva si, da bova poskušala dati več kot vzeti, vendar nisem prepričan, da sva v tem uspela. Strašen je človekov odnos do živali, po drugi strani pa je v filmu dodano življenje, za katero upam, da skupaj z lepoto glasbe prikazuje pozitivno izkušnjo. S kamero sva sledila gibanju glasbe,« pripoveduje Kurlandsky. Meni, da lahko slika in zvok okrepita drug drugega, največkrat pa ena komponenta prevlada, ponavadi podoba. »Toda če sem odkrit, smo v tej produkciji v mnogih primerih prevzeli ravno navdih iz glasbe: da smo obarvali, vizualizirali, postavili v prvi plan in kritizirali nekatere značilnosti današnjega časa. V filmu so podobe, ki so bolj na nivoju glasbe, in v nekaterih uspešni trenutkih se vizualno in slušno zlijeta v celoto, kar je očarljiva izkušnja,« je še povedal režiser.
Koncertna dvorana Berwaldhallen je bila nabito polna in ob koncu so z vzkliki navdušenja pospremili tako zbor in Batičevo kot tudi oba priljubljena akterja švedske filmske scene. Batičeva je bila deležna posebnega fokusa tudi v zaodrju, kjer so ji čestitali Monica Ericson, žena pokojnega slovitega švedskega dirigenta in ustanovitelja mnogih švedskih zborov Erica Ericsona, in Robert Sund s soprogo, ki je bil vrsto let tesen Ericsonov prijatelj, sicer pa je ugleden dirigent moškega zbora Orphei Drängar. Roko so ji stisnili tudi priznani zborovodja otroških in mladinskih zborov Bo Johanson, skladatelj ene od skladb Thomas Jennefelt, profesor zborovskega dirigiranja Kraljevega konservatorija v Stockholmu Anders Eby, na dogodku pa je bilo tudi celotno vodstvo Švedskega radia. Batičeva je bila po koncertu izjemno zadovoljna s profesionalnostjo zbora in se skrivnostno nasmihala ob vprašanju, ali je kakšno povabilo že padlo tudi za naprej.